Category Archive

Tale teden pri meni je v znamenju zob. Poleti se mi je  namreč - ob ležernem uživanju morskega zraka in dobrega kosila odlomila polovica zoba. Ok, bla je šestica, kar na pogled ni tko grozljivo kot kakšen zobek spredaj, pa vendar.  Pridem k zobarci in pravi - no, tole je pa zrelo za operacijo.  

In evo - v torek se je končno zgodilo, mal je bolelo, predvsem pa je blo zabavno opazovat postopek dela. Seveda sem se lahko zabavala, ker sem pred posegom dobila tri injekcije - oralni kirurg, njegova pomočnica in asistentka pa so bli prav zanimivi glavni igralci.

Kirurg, kot mnogi njihove vrste, rahlo važen in “povzdignjen”, predvsem pa ves čas v elementu nadvladanja in zafrkavanja svojih podrejenih je bil pravzaprav - kot redki njihove vrste - zabaven in prijazen.   

Skratka, z zeleno plahto, ki ima izrezano le majhno luknjo za usta in nos, ležiš pokrit na mizi in poslušaš kakšne “grozne” stvari počnejo s tvojim zobovjem - kirurg namreč narekuje faze postopka, asistentka zapisuje in ne sledi, sprašuje in kirurg nestrpno odgovarja, češ da je že stokrat poslušala isto, pa še kar sprašuje.    

Medtem vstopi nova kandidatka za asistentko in kirurg jo -  kar medtem ko šari po mojih zobeh  - sprašuje po referencah, izkušnjah in drugih podrobnostih. Ona pridno odgovarja in ko je posega kopnec je skoraj konec tudi intervjuja za službo. Pa naj kdo reče, da moški ne obvladajo multitaskinga. 

No, danes sem šla se spet pokazat in nekaj ”snet” in zgleda, da je kirurg ok opravil svoje delo, asistentko ima pa tud novo.  Uno od zadnjič.

Tale post sem napisala zjutraj, pa se mi je zdel preveč banalen, da bi ga objavla. Zdajle pa berem, da je pacient do smrti zabodel zobozdravnico. No, lahko gre za osebno zgodbo, kakorkoli pa  - ta svet je nor. 

Upam seveda, da ni ravno moja zobarca (je namreč ravno na Kotnikovi), ker je milo in prijazno bitje. Katerakoli pa je že - jebemti, kako smo lahko ljudje taki prekleti norci?? 

Rada imam jutra
ko dan odpre naspane oči
in pokuka v vesolje.

Rada imam jutra
ker so pametnejša in svetlejša od večera. 

E. je ena od meni dragih prijateljic. V mojem življenju se pojavlja že kakšnih 20 let in je v njem odigrala že nekaj različnih vlog.  Od sošolke v srednji šoli, do sodelavke, sosede, pa do sestre mojega (nekdanjega) fanta, soigralke na badmintonu in dobre prijateljice. Veliko različnih vlog za en sam odnos, kajne?

No, E. živi sama, no, nekaj časa pa ji je delal družbo HrčekMiško. Miško je bil albin, ki ga nihče ni maral, zato ga je vzela k sebi E. Zanj je vedno govorila, da nima možgan, da je tko hecno neumen, da je kar  groza. Vedno znova se je vrtel v krogu in če mu je pot speljala kako drugače, je toliko časa rinil v navajeno smer, da se je prebil naprej.  Nič ni pomagalo,  ne “pogovori”z njim, ne “ovire” na poti.

Včeraj sva z E. družno ugotovili, da smo pravzaprav vsi mi kot HrčekMiško. Da se vrtimo v krogu, vedno trmasto vztrajamo na istih poteh in si ne pustimo dopovedat, da je morda kaj narobe s tem. Pa tudi če vemo, da je, imamo prepogosto premalo moči, da bi spremenili svoje vkoreninjene vzorce, spustili svoje “plašne ptice nemoči” in poleteli v neznano. 

No, medtem je HrčekMiško odšel teč svoje krog v večna lovišča, mi pa - upam - trgat pajčevino z neprehojenih poti.    

Mi je strašno žal, ker ne blogam redno in se predvsem sama sebi skoz opravičujem zarad tega. Ker me je eden mojih naj-blogerjev black ravnokar proglasil za crknjeno (glede na to, da nisem nikamor šla, sem torej to :) , tega seveda ne morem kar tko mirno prezret.   ”Čim bolj bučno. Če ne te ni. “, še pravi v svojem zadnjem zapisu.

In po svoje ima prav. Če je včasih veljalo, “če te ne morem “zgooglat”, te ni”, zdaj velja da, če nisi poskrbel za SEO oz. uporabil vseh trikov, da bi te iskalniki postavili na prva mesta, te ni. In pri blogovcih je enako. Če se nisi poslužil fint, uporabil pompoznih naslovov in velikih besed in tez,  se boš verjetno v poplavi izgubil.

Ma veš, black, jst vseen sem. Seveda ne bučno.  In ne za množice. To ne.  Niti ni želje. Ko pa vznikne, delim svoje z drugimi, predvsem pa s sabo v reprizi, za zdaj in za takrat - čez čas, ko bo ta trenutek zdaj izgubljen, in ko posebnega ne bo, jaz pa se bom  napajala iz tega, kar vem, da je bilo.   

Seveda obstajajo razlike o razlogih za bloganje. Eni blogajo zato, da se jim zdi, da obstajajo,  drugi, da se pogovarjamo sami s sabo in včasih z drugimi, tretji,  ker imajo res kaj povedat, ker je fino, če se sliši. Žal je takih malo. Bi jih rada več.  

Zanka, v katero se ujamemo blogerji “moje vrste” je tesna. Izbrala sem si anonimnost, ki mi omogoča, da vsaj približno odpiram vrata v svoj notranji svet, hkrati pa mi preprečuje, da odkrivam kakšne podrobnosti iz svojega službenega življenja, saj bi me prav hitro lahko mnogi prepoznali, ne želim pa z njimi deliti svojih intimnih doživetij.  

Tako le vsake toliko pokukam iz svojega vsakdanjega sveta, pomigam s tipalkami in povem, da sem tu.  Ne bučno. Bolj potihem. Komaj opazno.

…sve je ostalo varka… pravi en star hrvaški komad, ki ga je prepeval Ivo Robić.

Je res to le muzika naših staršev? Zgodba, ki sodi v nek drug čas. Vse bolj se mi zdi, da je. Da sem začela tole pisat, me je spodbudil zapis na Neenakonormalno.

Naših ljubezni je - se zdi - več. Trajajo krajši čas. Ker smo bolj samosvoji, ker manj dovolimo, da bi nam kdo preveč oblikoval življenje, kot sami ne želimo.   

Ali pa preprosto to niso več ljubezni. Le še instant fascinacije, ki se zbudijo z nekim jutrom in ugasnejo v nek večer. Ali obratno.  Kakor kdaj. In kakor pri komu. In vsakič znova se sprašujemo, kam za vraga so šle. Kako so bližine postale daljave, kako nam je nekdo, ki smo ga še včeraj čutili kot del sebe, danes lahko bolj oddaljen od neznanca, s katerim si izmenjamo pogled na ulici tujega mesta.        

Je sploh še mogoče verjet, da obstaja tisto “za zmiri”?  Trenutno se mi zdi, da je to nemogoče. Naj me prosim kdo prepriča v nasprotno. :)   

Jaz grem pa medtem spet pet un komad od zadnjič.    

Le zakaj mi ob pogledu na tale jumbo plakat, ki me je “zmotil” na sobotnem sprehodu, srce prav nič ne igra? Pravzaprav me je vse skupaj malce ujezilo. Gotovo ne zaradi lepega namena, ki ga izpričuje (čeravno bi bilo za tovrstne zadeve treba poskrbeti drugače kot s humanitarnimi prireditvami). Niti ne zaradi rahlo patetičnega naslova. 

Prvič v “zgodovini domačih jumbo plakatov” sem opazla, da z njega zre (no pravzaprav to ni pravi izraz, saj je njegov pogled usmerjen nekam vstran) častni pokrovitelj. Ne nastopajoči Janez Lotrič, Oto Pestner in simfonični in revijski orkester z latinskim imenom, ne kakšen aparat za zgodnje odkrivanje srčnožilnih bolezni. Lojze Peterle. Nedvomni zmagovalec plakatne predvolilne bitke.

Da se razumemo - nič nimam proti Peterletu, nasprotno - če primerjam energijo, ki jo seje naokoli dandanes v primerjavi s tisto, ki jo je blo čutit pred leti, vidim svetlobna leta razlika. V pozitivno smer. Bojda se to zgodi mnogim, ki se soočijo s težko boleznijo. A če se prav spomnim, Peterle ni  imel srčnožilne bolezni.  

Ne verjamem, da gre za naključje. Prej za zlorabo. Kot  ne verjamem, da je bla naključje množica Peterle-jumbotov za reklamo knjižne izdaje Playboyevih intervjujev.    

Pa vi? Vam kaj igra srce? ;)   

Vem, nadvse plehko je med utrinki iz Pariza najprej objavit fotke škornjev za par tisoč evrov. Ker pa je danes dan, ki že diši po jeseni, bodo morda prišle prav, za kakšno idejo. Al pa za zgražat. Kakor za koga.

Moj junijski Pariz je seveda prinesel obilo duhovno-kulturne hrane, o kateri kdaj drugič, saj me nekaj tistih najbolj vztrajnih bralcev, ki so mi še ostali (nič čudnega, glede na mojo lenobo pri pisanju) nenehno opominja na to. Nič čudnega, da je black mislil, da sem še vedno tam, ko ni blo nobenga zapisa od junija dalje.:) 

Glede na to, da sem bla tokrat v Parizu z mojo frendico, ki je oblikovalka, ta skok v profane vode ni presenetlljiv.  Na Champs-Elysee sva med drugim naleteli na pričujoče zanimivo nevarne škorenjce z mnogo manj zanimivimi cenami.   

Seveda noben od parov na slikah ni šel z mano, ker sicer lahko bankrotiram, sem se pa pasla kar nekaj časa pred tisto izložbo.  Ženska, pač.:)

Evo tule še detajl s ceno, če mi slučajno kdo ne verjame. No, kaj pravte?

No, z Las Brujas se vsako poletje skupaj odpravimo same za kak dan, dva, tri na morje. Brez mož (no, pravzaprav ima moža samo ena), otrok (teh je skupaj ene par) in drugih “priležnikov”. Letos se mi je zazdelo, da bi blo pametno it še kam drugam, morja imamo itak v različnih kombinacijah dovolj. Pa je padla ideja, da gremo tja, kjer štorklje postavajo po ravnih poljih in čas teče bolj počasi.

Na priporočilo M., ki je bla v tistih koncih kak teden prej, smo se odločile za prenočevanje v Hiši vina Cuk na vrhu Lendavskih goric in ni nam blo žal. Pregovorna prekmurska gostoljubnost se je izkazala za resnično in komaj smo sledile hitrosti mlade gospodinje, ki je delala par stvari hkrati in je poleg tega še uspela ostati nadvse prijazna.  Šampanjec za dobrodošlico, ki ga je z mečem odprl mladi gospodar, pa številne domače dobrote in že se nam je smejalo do ušes. 

Seveda se - vse  rahlo mahnjene na “okultno” - nismo mogle izognit obisku Bukovniškega jezera, kjer naj bi bile energetske točke, pa tudi Vidov izvir, v katerem je voda baje tako zdravilna, da še slepi spregledajo. (No, da nam je o tem pripovedovala gospa z debelimi očali, je vredno omembe, saj smo komaj zadrževale smeh).

Na Bukovniškem jezeru je blo tud sicer veliko smeha. Ker sta dve od nas še vedno pripadnici v zadnjem času ogrožene vrste (kadilki, seveda), je bila med točkami, dobrodejnimi za različna obolenja, posebne pozornosti deležna tista za odvajanje od drog, alkohola in kajenja. “Čuvena” št. 17.  No, naši dragi S. in D. sta vztrajno stali na tisti točki in namesto blage sapice, ki naj bi jo občutili vsi, ki imajo s tovrstnimi razvadami težave, čutili - po njunih besedah - pravo burjo. No, tule so naštete vse bolezni, ki jim bojda zadržveanje v tistih koncih pomaga.

Izlet se je sicer spet sprevrgel v foto sešn, po moje kar značilen za ženskice v poznih tridesetih,
ki hočmo dokazat, da še vedno “kr dobr” zgledamo. Seveda je digitalni svet bolj prijazen od nekdanjega analognega in tiste dokaze, ki bi pričali o nasprotnem, kaj hitro pogoltne digitalna črna luknja oz izginejo v nepovrat. No, novi Nikon naše M. se je izkazal za pomembno pridobitev. Seveda rezultatov foto sešna ne boste videli, ker bi me sicer moje “čarovnice” verjetno zažgale na grmadi, če bi jih objavla. Zato le jezero od blizu.  

Večerja v lendavski Kroni je bla kulinarični zadetek, noč pa po svoje magična, kot so magične vse jasne noči okoli 15. avgusta, vsako leto odkar pomnim. Ko sanjaje zremo v utrinke na nebu, in kot že tolikokrat prej, želimo iste želje.    

Jutro je postreglo z naslednjim razgledom,

potepanje po okolici pa razkrilo kar nekaj mlinov;

 posebno poseben je bil ta z majceno muco:

Pravo presenečenje je bla okrogla cerkev  - in the middle of nowhere - v Odrancih s fantastično akustiko, kjer si nisem mogla kaj, a ne bi odpela vsaj ene kitice Amazing Grace. Seveda je bla cerkev popolnoma prazna, sicer si tega verjetno ne bi privoščla. Tkole zgleda od zunaj:

In tko od znotraj:

 V Bogojini je še zanimiva Plečnikova cerkev, v Lendavskih goricah pa mumija vojščaka Hadika, pa še marsikaj. Pejte raziskovat sami, ker sicer lahko pišem celo noč.    

PS. Štorkelj nismo ujele, saj niso ble razpoložene za fotkanje in so “nesramno” zbežale. Ma kaj čem rečt, Prekmurje je super. Priporočam. 

No, po dolgem času mi je spet uspelo napisat en komad. No pravzaprav, dve tretjini komada. Prvi del sem si sposodila v novi knjigici Marjetke Jeršek Čari pisav.  Ni bla nč jezna, pravzaprav ji je blo prav všeč. Tud muzika je kar fino uspela, se mi zdi. Morava še kdaj kaj skupaj naredit.

V visokem stolpu iz betona,
v hosti dimnikov tovarn,
ko se večer obleče v vonj osutih listov,
začarana kraljična med goro umazane posode
čisto sama pije čaj.

Sodobne pravljice se redkokdaj končajo srečno
obljube več ne vejo, kaj pomeni jim beseda VEČNO;
novodobni princi in princese ždijo vsak v svojem kotu
in se sprašujejo zakaj.

Zakaj tako težko je danes sanjati v dvoje
zakaj so ulice prepolne uvelih sanj
zakaj se zgodbe že končajo,
še preden jih zares začnemo,
zakaj odgovorov je vselej manj, kot je vprašanj.   

Priznam, trmoglavka. Sem ena navadna lenoba. V glavi napišem na stotine romanov, ustvarim na tisoče zgodb, jih kar nekaj tud “živim”, a bore malo od tega doživi luč dneva še v kakšni drugi obliki kot v mojih raztresenih mislih.  

Čas pa šiba po prehitevalnem pasu. Brez omejitve hitrosti. Pravzaprav z nadzvočno hitrostjo. In pušča za sabo včasih globoke sledi, včasih gradove iz peska in včasih le grenek okus.  

Poleg tega, da sem navadna lenoba,  sem še en mal uporne, samosvoje narave (kar se je že večkrat izkazal za ne ravno “koristno” lastnost). Dolgih postov se bojda ne piše. Jaz pa tegale bom. Zanalašč. Podoben post je bil sicer že napisan pred časom, pa sem ga - v svojem znanem hitrem slogu - po pomoti zbrisala. Ne, nihče drug ni bil kriv. 

Tud sicer se ne zgovarjam na druge. Za vse v življenju sem si sama kriva. Kar mi - če ne drugega - prihrani čas za iskanje dežurnih krivcev. Pa ne bi tega zamenjevala s pretirano samokritičnostjo.

No, pa da ne filozofiram preveč; ujete trenutke zadnjih dveh mesecev mojega lajfa so barvali:

• M. in skoraj teden Pariza, kjer je blo lepo in naporno. Zdaj spet vem, zakaj se mi od časa do časa prileže doza pariško modrega neba in me zajame poseben “joie de vivre”.
•  B., in “visenje v mreži med dvemi drevesi” - neurja v Valkaneli in tega, kako sva vsaka na svojem koncu držali baldahin, da ga ni odneslo, verjetno ne bo pozabila nikoli
• L., za katero večina misli, da je moja sestra, je pa res ene vrste sorodna duša in predvsem “čarovnica” posebne vrste  (no, da so šli piranski duhci z nama s K v Lj, res ni blo lepo, L, veš?:) 
• S. , ki je sicer vedno tam nekje, zavlečen v lenobno primorsko zavetje, pa vendar tudi tu, s starimi novimi idejami in načrti in tokrat se mi zdi morda celo za odtenek bolj realnimi obrisi
• E., s katero mava eno tako hecno podobno življenjsko pot, da je včasih prav neverjetno in ki je prvič v življenju pri skoraj 40ih dobila zmaja in mu dala ime Jelen..:) - pa nč bat, sicer je zelo prizemljena punca
• K., ki je nekega lepega dne prebrala knjigo Milijonar v eni minuti in se odločla, da bo bogata in ji gre - moram rečt - načrt kar dobro od rok, da ne govorimo o “Franciju”
• še ena M., ki je pravzaprav eno tako strašno posebno bitje, ki svojimi zgodbami skuša “delat”  boljši, bolj pravljičen svet in ji to na svojstven način tud uspeva    
• R., ki me je prvič peljal na Rakitno, in je nasploh en prijazen človeček, ki ima - odkar študira, kako se delajo spletne strani - novo ime -  Dreamweaver:); no z R. sva preživela skupaj tud nekaj dni morja in se mu še tkole, uradno, zahvaljujem za čudovito masažo (pravzaprav več njih) in se seveda prilizujem, da bom deležna še kakšne. 
• G, ki ga pravzaprav še ne poznam, pa vendar so mi njegove makedonsko zveneče besede včasih strašno simpatične  
• še ena M, ki ima novega Beetla, na katerega je strašno dolgo čakala in ki jo je že ujezil, ker je ni ubogal na morju    
• M, ki je imel 40 in je povabil v Kostanjevico na družinsko posestvo ob Krki, ki je pravi raj in zdaj vem, zakaj vikende preživlja tam
• Las Brujas na izletu v Prekmurje, o katerem več v kakšnem posebnem postu
• in za konec poletja še moja “ameriška” M, ki se vsaki dve leti vrne v domovino in ugotovi, da je sicer tu fajn, ampak da je Florida njen boljši dom  

Vse to, in še cel kup posebnih trenutkov, ki bodo spet ostali le v moji glavi in čez čas, še tam ne več Tempus fugit. In jaz očitno padam v podopustniško krizo.;) 

u Parizu, se lahko dobimo na eni kavi… jaz častim.

Sredi aprila so v Mali galeriji CD-ja odprli razstavo Antonia Živkoviča Vrata/Zadnja izmena. Antonio je fotograf, ki ga zanima zapuščeno, opuščeno, pozabljeno, osamljeno. V industrijskih krajinah vidi, česar tam ni več, a je nekoč bilo. Skuša iztrgat pozabi, izrazit spoštovanje. Do trdega dela, do preteklosti, do svojih korenin.   

Vrata so za vas odprta še do 13.maja. Ne zamudit.

No, A je tud moj frend in zlo fajn človk. Skupaj z njim pa tudi njegova A in njuna mala Z, pravo sončece in strašna manekenka pri treh letih. Jih mam rada vse tri.   

The Police are back. Pravzaprav baje sploh nikoli niso uradno razpadli. Turneja skoraj že razprodana, karte ne prav poceni.

Every breath you take
Every move you make
Every bond you break
Every step you take

I’ll be watching you

Every single day
Every word you say
Every game you play
Every night you stay I’ll be watching you

Prvi maj je bil včasih dan, ko smo familiarno hodili na tradicionalni pohod na hrib pri stari mami, imenovan Pleše. Tam se je vedno zbralo celo sorodstvo, včasih smo postavili celo šotor, da nas ni dobil dež, jedli smo čevapčiče; na poti nazaj nam je stara mama skuhala ajmoht in ponavadi je bil to dan, ko nas je prvič obarvalo pomladno sonce.  

Zdaj že leta ne hodim na hrib iz otroštva, mnogih, ki so bli takrat z mano, tako ali tako ni več.  Sem pa danes za hip ujela spomin na čas iz prejšnjega odstavka in ugotovila, da ljudje to še vedno počno, z nageljni, čevapčiči in govejo glasbo vred. 

No, da pa se najt tud bolj mirne kotičke, kot tile spodaj:  

Upor proti okupatorju smo počastili z enim izletom na Zbilje z M, kjer so spet pozirali labodi

in obiskom M v Škofji Loki, ki ponekod še vedno izgleda kot pred desetletji. 

Odlična picerija Jesharna v Škofji Loki pa je bla žal zadnji dan zaprta. Ampak pridemo spet. Kmalu.

Las Brujas gojimo zadnje čase navado, da se ob tistih posebnih dneh, ko uradno sicer postajamo starejše (pravzaprav pa se počutimo vedno mlajše:), namesto na drage večerje raje odpravljamo na izlete v neznano. Slavljenka izbere destinacijo in gremo. Tokratna je bla primerna našemu imenu. Cerkniško jezero in Slivnica. 

Na poti do vrha Slivnice so nas najprej očarale zelene poljane čemaža, ki je delal pokrajino prav čarobno. V zraku je bil vonj po česnu, nikjer naokrog žive duše. No, razen enega škrata, ki je bil sumljivo podoben človeku.

Z vrha pa tale prizor:

Še kdo vidi srce?

Me je  zanimalo, čigava so tale vhodna vrata. Pa mi niso povedal.

No, tkole pa zgleda jedilnik v Domu na Slivnici. Bogve, če res ne kuhajo čarovnice, no če ne one, pa vsaj škrat. Skoraj gotovo s tem, da sem naslednja dva dneva bruhala kot nora, nima nobene zveze (ker drugim pač ni blo ni, pa smo jedli iste stvari).

Hm, naslednjič sem jaz na vrsti. Kam?

Kot da vse je od zmeraj,
kot da od vedno si tu.
Ne vem, če ti prepoznaš me,
ko se srečujeva v snu.

A vsakdo vidi po svoje,
vsakdo vidi svoj svet,
in resničnost ujeta,
je med zven teh besed.

Ti si ta, ki puščave ga vabijo proč,
da dokazal bi svojo premoč na nevarnih poteh.
Ti si ta, ki življenje v nasmeh je ujel,
vse kar daje ti, vase sprejel, brez odvečnih besed.

In tvoj svet se zdi brez meja,
a je življenje na robu vsega;
nekje na sredi se najdeva,
prepoznava po bitju srca.
 

in z žalostnimi učkami gledamo skozi okno, kjer sije sonce, kot da bi nas hotlo zvabit ven. Ok, sej nas ni več, sem samo jaz. A včasih tko rada uporabljam množino. Tudi takrat, ko na primer nočem rečt “sva šla” in rečem “smo šli”. Moja frendica reče temu prešuštniška množina, ampak pri meni največkrat nima nobene zveze s tem imenom.

Sama jo uporabljam takrat, ko se v tisti dvojini ne počutim dobro, al pa je ne želim še izdat. Mam pa enga frenda, ki v določenih primerih uporablja namesto dvojine ednino. Skratka, cel kup enih jezikovnih zaklonišč, v katera se zatekamo.

Komaj čakam, da se prestavim iz svoje pisarne (ki je sicer čist fajn, nimam kaj rečt) in grem mal zadihat tja, kjer se vedno napolnim z energijo.

Na oglasni deski našega bloka se pogosto znajdejo zanimive reči. Ena najbolj hecnih je novoletna čestitka našega hišnika, ki je sicer strašno zagnan in priden človek, no čestitko pa že nekaj let uporablja isto, samo leto zamenja. Sej ljudje verjetno itak pozabjo, ko mine leto.

No, danes pa se me je nasmejalo (no, ob koncu malce prestrašlo) sporočilo enega od stanovalcev, ki je  - očitno besen ob prejemu listka z napisano “grožnjo” - izdelal tole:

 No, do tu še nič posebnega. Bolj poseben pa je drugi del:

Je res, tud mene včasih razjezi, ko krožim okoli blokov in ne najdem prostega mesta, še posebej, ko se vračam domov ob pozni uri, ampak tole je oa le mal preveč. Človek je očitno zelo navezan na svoj ljubi avto (hm, me zanima. če tako skrbi tudi za svoje ljube domače?) in ni dobro imet z njim opravka.   

PS.  Fotka je slaba, vem, si nisem upala prav dolgo postajat pred oglasno desko, da me ne bi avtor pisma dobil v roke. Zgleda hudo nevaren. Jaz pa hočem še vse zobe met. Pa tud njegov ljubi avto bom pustila čist pr mir. Mal me skrbi, da se ne bi res komu strenal.

PPS. Iz razumljivih razlogov sem zbrisala naslov in podpis.

Trenutno si razbijam glavo z eno zadevo, ki mi itak nič ne diši, ampak jo pač moram rešit.
Predlog reorganizacije enega področja, ki pa je zelo kompleksno in ni tko lahko najt optimalne rešitve. Pravzaprav ma vsaka od opcij nekaj plusov, še več pa minusov in kako naj bom potem zadovoljna? Naj izberem tisto, ki ima najboljše razmerje med njimi?

Ko se znajdem v podobni situaciji, se ponavadi temeljito lotim analize, zbiranja podatkov, potem pa dam zadevo “v paco”, jo prespim in nato spet vzamem v roke. Običajno se mi v tem, vmesnem času pripelje prava rešitev. Tokrat sem jo prespala že nekajkrat, pa še vedno nisem zadovoljna. Ma nč, bo treba še enkrat od začetka… 

Da ne bodo samo viktorji na vsakem koraku, nekaj pristnejšega. Takole so v glavnem zgledali moji pogledi v zadnjih dveh dneh na Pokljuki, kjer je pravi zimski raj. 

Sveže zapadli sneg, jaz drugič v življenju na tekaških smučkah, ampak tokrat “zares”, z odličnimi učitelji in v dobri družbi. Me veseli, da se je letošnji nakup tekaške opreme izkazal za dobro idejo. In ja, dans me bolijo vse mišice. Ampak je blo vredno. No, na 400 kilometrski maraton na Finsko še ne bom šla tko kmalu, a nikol se ne ve. 

Tale prizor se mi je zdel tud luštkan. Pač, zgodaj je treba začet. Pa je pol vse lažje.

No, ker sem v prejšnjem postu že govorila o Lemnu, še ena od njegovih, meni najljubših pesmi. Poskuste jo prebrat naglas. Zveni.

INVISIBLE KISSES

If there was ever one
Whom when you were sleeping
Would wipe your tears
When in dreams you were weeping;
Who would offer you time
When others demand;
Whose love lay more infinite
Than grains of sand.

If there was ever one
To whom you could cry;
Who would gather each tear
And blow it dry;
Who would offer help
On the mountains of time;
Who would stop to let each sunset
Soothe the jaded mind.

If there was ever one
To whom when you run
Will push back the clouds
So you are bathed in sun;
Who would open arms
If you would fall;
Who would show you everything
If you lost it all.

If there was ever one
Who when you achieve
Was there before the dream
And even then believed;
Who would clear the air
When it’s full of loss;
Who would count love
Before the cost.

If there was ever one
Who when you are cold
Will summon warm air
For your hands to hold;
Who would make peace
In pouring pain,
Make laughter fall
In falling rain.

If there was ever one
Who can offer you this and more;
Who in keyless rooms
Can open doors;
Who in open doors
Can see open fields
And in open fields
See harvests yield.

Then see only my face
In the reflection of these tides
Through the clear water
Beyond the river side.
All I can send is love
In all that this is
A poem and a necklace
Of invisible kisses.

by Lemn Sissay

Včeraj je bil svetovni dan poezije. Ob tem sem se spomnila na lanski obisk Lemna Sissaya, britanskega pesnika in izjemnega interpreta v Ljubljani. Človek z zanimivo življenjsko zgodbo odraščanja v sirotišnici. Piše, dela radijske oddaje, uči, nastopa. Sodeloval je pri številnih glasbenih projektih; je avtor oddaj o jazzu na BBC-ju, za katere pravi, da so nekaj najslabšega, kar je kdajkoli naredil. Duhovit, energičen in z dobršno mero distance tudi do samega sebe.     

No, Lemn se nam je po svojem nastopu pridružil na pesniškem maratonu, ki ga vsako leto prirejajo v KUD-u France Prešeren. Ne da ne bi razumel kakšno slovensko besedo (razen prosim in hvala), je strmel v oder in večinoma mu je uspelo razbrati, o čem govorijo. Mi pa smo se ob tem neskončno zabavali. 

Dogodek je sicer namenjen vsem, ki pišejo pesmi in se želijo predstavit, tako so se znašle na odru tudi pesmi o sosedovi mački, pa o spečenem štrudlu ipd. Skoraj smo padali po tleh od smeha. Kako je bilo letos v KUD-u, ne vem. Sem pa ziher, da je blo spet slišat marsikaj.   

So ljudje, ki me preprosto očarajo. Poskrkajo vase, da izginem kot kapljice dežja, ki jih spije sonce.
Ta, o katerem pišem zdajle, je res poseben. Karizmatičen in nepozaben. Kot da ni od tega sveta.
Prestopa meje mogočega, ne okleva, verjame. Premore mnogokaj v izobilju. Intelekt, strast, vztrajnost, toplino, moč.   

Ni moj, pa bo pravzaprav vedno tudi malo moj. Ker tako je z mano. Ko nekoga vzamem za svojega, ga ne dam, je tu za vedno. Pa čeprav zares le vsake toliko.  

Včeraj je bil pri meni. Sva si dala toplih in nežnih ur. In ker je danes ravno svetovni dan poezije, zapisujem v svoj spomin na večer takole:

Prišel si z dvema steklenicama rdečega vina.
Ker ne veš, katera mi bo bolj všeč, praviš.
Všeč si mi ti, za vino mi je malo mar. 
Tebe bi spila. Če bi upala. Smela.
Če me ne bi bilo strah,
da me poskrkaš vase,
da izginem kot čarobni prah.

Se tipava. Najprej z očmi. Nato z dotikom.
Kot da nič več ne obstaja.
Kot da sva svet le jaz in ti. 
Nežno masiraš moj utrujen vrat,
in jaz z zaprtimi očmi požiram vase tvoj utrip
in vpijam tvoj vonj, očarana
se plaho dotikam tvoje gladke kože,
kolena, ki boli, 
tvoja posebna fiziognomija me zbudi, 
da skozi moje pore pronica tvoja nadzemska moč.

Bossa de novo igra, bosa pleševa,
pijem tvoje poljube, prilepim se nate,
te ne bi spustila, če bi lahko. 
Ko sva blizu, preblizu, 
se nežno umaknem,
da ne pridem na okus, 
ko bi hotela vse.

Kakšna strahopetnost.
To mi ni podobno.
Bi te imela,
a sem raje očarana,
kot raz-očarana.

Ma mene dnevi prehitevajo po levi in desni. In pol ma človk še slabo vest, ko ne zapiše česa fajnga, kot bi reku Jonas, s svojimi besedami, ne sam copy-paste.   

Sem mela tak lep namen napisat nekaj o svojih četrtkovih kulturnih užitkih…No, bo pa malo manj aktualno, kaj morem. Na British Councilu, kjer občasno priredijo obiske britanskih umetnikov, se je tokrat predstavila Malika Booker, pesnica in pisateljica, znana po svojih dobrih perfomansih in delavnicah kreativnega pisanja. Če boste aprila v Londonu, si jo od 10.- 29. lahko pogledate tule.

Navdušena nad odkritjem slovenske Cockte je, zleknjena na modro sedalno vrečo in oblečena v rumenordeč pončo -med recitiranjem svoje poezije in pripovedovanjem kratkih zgodb - hitela razlagat o svojem življenju in temah, ki jo ženejo, da piše. 

[googlevideo]1385295482932508235[/googlevideo]

“Pisanje je najboljši način, kako uporabiti domišljijo, ustvarjati čarovnijo in spreminjati svet. Pišem, ker mi mama pravi, da pripadam prvi generaciji žensk, ki lahko pove svoje zgodbe, in ker vem, da je na svetu veliko žensk, ki nimajo glasu. Pišem, da bi osmislila življenje, da bi navadno spremenila v nenavadno. Toda najbolj pomembno je, da pišem, ker ne znam nič drugega. Če ne pišem, ne živim,” pravi Malika. 

No, da je Malika tud žurerka, se je izkazalo v Opera baru, kamor smo se odpravili po njeni predstavi. Tam je nastopala Jadranka Juras, ki je predstavljala svojo CD-jko z naslovom ANIMA. 

Jadranka je tud ena čist posebna punca in se mi zdi, da je v zadnjem času tud mal drugače začela dojemat stvari okoli sebe. Vsaj njeni zadnji nastopi kažejo na to, da se je mal znebila obsojanja tistih, ki imajo drugačen odnos do življenja (predvsem do živali, seveda). Deluje bolj zrelo in zato še bolj prepričljivo. Poslušte njeno ploščo al pa pejte na kak koncert. Ne bo vam žal.  

Ma za bloganje si je res treba čas vzet. ;)  

PS. Brez napotkov Pi.Romana videa ne bi blo gor. Sicer je itak sam poskusno, da mal vadim, ampak vsaj je, a ne? 

Zadnje čase bolj malo pišem. Ne vem zakaj.  Ne gre za to, da se nič takega ne bi zgodilo, kar bi blo vredno zabeležit, pa vendar. Že hočem neki napisat, pa vidim, da me je nekdo prehitel…pa se mi ne da ponavljat.

Slikca je s sobotnega potepanja po Bledu, kjer smo bli K, jaz in Bessa, ki je pes, tko da ga lahko napišem s polnim imenom, ker itak ne zna brat. Se mi zdi.

…against my window…bringing back sweet memories…

Ma figo, dež pr men nikol ne pomeni sladkih spominov. Zame je dež, kot da joče nebo. Vedno pravim, da sta samo dva primera, v katerih “prenesem” dež: ko so dež tople poletne kaplje, ki počasi padajo na moje razgreto telo in pa, ko se skrijem pred njim v topel objem mi ljube osebe, pod odejo iz sanj, zaprtih oči.

In ja, vem, brez dežja ne bi bilo meni ljubih stvari, kot so zelena trava, smaragden gozd, beli tulipani, rdeče jagode…

pa vseen še vedno ne maram dežja… 

zunaj pa sonce in pomlad.:)

me je prejšnji teden po telefonu presenetil  A. Seveda mi je za hip vzelo sapo, saj mi kaj takega že dolgo nihče ni rekel. No, izkazalo se je, da je govoril o filmskih plakatih za v mojo novo pisarno. Blo pa je smešno, ker sem čist onemela, saj mi ni blo jasno, kaj mi hoče povedat.

Smo včasih hecni. Se nam zdi, da nas razume cel svet, v resnici pa govorimo svahili. In spet drugič beremo med vrsticami tudi tisto, kar ne piše, pa si želimo, da bi.  Je pa tud res, da z nekaterimi ne rabimo veliko besed, pa natančno vemo, kaj nam govorijo. Take mam najraje.  

No, A. pa mi včeraj ni podaril le omenjenih podob minevanja, temveč tudi Odsev spomina, CD z odlično glasbo Jureta Torija (nekaterim znanega divjega harmonikarja iz zasavske skupine Orlek), ki se tokrat skupaj s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem predstavlja na novi plošči s svojo avtorsko glasbo. Pravo malo glasbeno presenečenje.

Med njegovimi lastnimi skladbami je moč najti tudi priredbo ene od skladb Andreja Gučka, srca in motorja trboveljske skupine Hiša, ki je pred kratkim izdala svoj osmi plošček. Tud Hiša je zlo poseben slovenski bend. Za tiste, ki jih ne poznate v pokušino en komad z njihovih začetkov (melodija_rem.mp3), sicer pa jih kar nekaj najdete na njihovem pejdžu.

Andrej Perko: Hiša št.74 - Sožalje 

Fotografija je ena od mojih ljubezni. Pa ne, da bi bla jaz v tej ljubezni kakšen zelo močen člen, ne, ne, no ja (saj veste, pogosto najraje pojejo tisti brez posluha), mam pa veselje in to je tud nekaj, a ne?

Če se nekateri bojijo, da jim vzame dušo, je zame fotografija ujet trenutek nekega drobca resničnosti, ne nujno takega, kot je bil v resnici, pa vendar tudi takega, rojen skozi subjektivno oko in videnje fotografa, lovca na trenutke.    

Moj stari prijatelj Antonio, sicer Fotograf z veliko začetnico ( o njem kaj več kdaj drugič), me je včeraj peljal na otvoritev razstave, na kateri so se v Galeriji Photon predstavili finalisti natečaja, ki ga je pod naslovom Podobe minevanja v okvirju Dnevnikove Fabule priredila Študentska založba. Na njem je z zgornjo fotografijo zmagal Andrej Perko, gospod srednjih let z iskrivimi modrimi očmi, za katerimi piše, da so v življenju videle že marsikaj, pa se ga še vedno radostijo. In kaj je lepšega kot izražat dojemanje lastnega bivanja v tem svetu skozi ustvarjalnost, na način, da se v njej se prepozna še kdo drug.    

No, na razstavi ( še bolj pa po njej, v prijetnem večeru, ki je sledil) sem spoznala še en prebitek ustvarjalnosti (no, pa še prekipevajoče energije, pa še česa) Janeza Pelka, ki sem ga - na nek način - prek fotografij in duhovitega spremnega teksta, ki ga ima na svoji spletni strani, spoznala že pred časom, ko mi je A poslal en svoj hecen portret, ki ga je naredil Janez.

Janez Pelko: Antonio z neznano mačko

Pa da ne boste mislili, da je tole narejeno v Photoshopu.

PS. (Janez, napolitanke in čokolada sledijo…si jih zaslužiš (sam pazi na cukr, za to pa sam odgovarjaš:). Me je veselilo te spoznat.)   

Danes je bil pa en hecen večer. S S-jem sva šla na eno zabavo, kjer smo se med drugim učil ceilidh (izg. kejli), en škotski ples, ki se še danes pleše na Irskem in Škotskem (mnogo manj kot v preteklosti, pa vendar), in ki pravzaprav  - kdo bi si mislil - terja kar nekaj kondicije. Igral je en škotski bend z okroglo pevko zvočnega glasu, ki nas je med drugim naučila refren ene keltske pesmice, ki se glasi takole: Hi ri a bho hiuraibh o ho, hi ri ibh o ro hau-ag, hi ri a bho hiurabh o ho. Razumel nismo nič, ampak prepeval pa vseeno…so stvari, ki so univerzalne, jeziki, ki jih vsi poznamo…kot je glasba, na primer…

No, draga L, ker te je nemški pop tko razveselil, tule še ena zate: 

http://www.youtube.com/watch?v=4X6Dxbvuik8

Nemščina mi nikoli ni bla blizu. Sem se je učila v srednji šoli, pa bolj malo naučila, ker me preprosto ni zanimala. Še najboljše pri nemščini je bla Frau Marinič, profesorca, ki je - začuda - imela smisel za humor in katere najbolj pogost stavek je bil Ich gehe nach Honolulu, ob katerem smo se vedno smejali.

Kadarkoli sem bla v nemško govoreči družbi, sem se izgovorila s preprostim “Einschuldiegen mir bitte, mein Deutsch is so schlecht…allow me to use English, pleeease…” In ponavadi mi je uspelo, no, razen če se nisem znašla v kakšni avstrijski vasi, kjer - ne da ne bi hoteli - ampak res niso razumeli niti najosnovnejših angleških besed. In ni šlo drugače, kot da sem zbrala vse svoje nemške besede na kup in nekak razložila, kaj želim.

No, zadnje čase ima nemščina zame nov pomen; kako lahko ljudje dajejo včasih neljubim stvarem poseben pomen, spremenijo naš pogled.

Hvala B., ker si - vsaj rahlo - predrl še en moj oklep. Ti pošiljam še enega zadnjih pozdravov tja v Nuernberg. 

http://www.youtube.com/watch?v=43bkoVF5pX4

O tem, kako si vsi želimo ob sebi nekoga, da bi mu peli zgornjo pesem, pa morda kdaj drugič. 

v novi (stari) službi. Začetek nove telenovele.

Kako drugačno je bilo slovo od moje sedanje službe od tistega pred dobrimi tremi leti. Bilo je ganljivo. In jih bom res pogrešala, te moje BC-jevce, vsakega po svoje. Smo le skupaj preživeli skoraj leto in pol.  

In zdaj grem spet nazaj tja, od koder sem morala odit, ne da bi hotela, ker se je takrat pač nekomu zazdelo, da ne bo po moje, ampak po njegovo. In je blo. Ampak to je druga zgodba, pretežka za moj rahlo pocukran blog.:)   

Tale večer je bil spet en takih za zapomnit. Nič posebnega. Moji dragi trije “moji”: B., S. in A. in jaz. Preprosto, a toplo. Smo rekli, da bomo igrali karte, pa smo samo preprosto bili. Bili skupaj.  Z nekaterimi ljudmi je vse tako enostavno. Brez pričakovanj. A hkrati s toliko vsega. Držanja skupaj, razumevanja, bližine. Že dolgo in se mi zdi, da za zmeraj.  

Vsaj tri stvari so…s katerimi mam srečo v življenju. Prva je moja draga matična družina, ki..ok…ni (bla) popolna, ker take itak ne obstajajo, pač pa je bla zlo zlo uredu. Dala mi je tisto, kar vsak človek rabi v življenju…občutek pripadnosti,  korenin…predvsem pa še danes predstavlja tisti varen zaklon in morda celo izvor moči, kamor se vedno znova lahko vračam…in je dovolj že, da to vem.

Drugo so moji talenti, ki jih je kar nekaj (čeprav včasih res ne vem, kaj bi z njimi:), predvsem pa moj psihofizični ustroj, ki zaenkrat še kar znosno prenaša težo tega sveta in me  - vsaj večino časa - drži na svetli strani, kjer se občasno tudi pooblači in ”dežuje”,  a večino časa “verjame”.  

In tretje je veliko super ljudi, s katerimi smo se srečali nekje na poti in od časa do časa prehodimo kakšen košček odmerjenega nam časa na tej zemlji skupaj…

Ene takih so Las Brujas. Moje “čarovnice” iz študentskih dni. Z zdaj že kar nekaj skupne kilometrine. Leta nam rišejo gube po svoje, me pa se vsaj vsake toliko uspešno delamo, da jih ne opazimo. Eden od takih ritualov je vsakoletni “obračun” s starim letom in popotnica novemu, ki si ju privoščimo vsak prvi vikend v novem letu nekje zunaj vsakdanjih poti, kjer se posvetimo sebi.

Ime Las Brujas se je spomnila M., ki je tud sicer en tak spiritus agens tega ”čarovniškega” združenja; no skoz leta smo tudi druge razvile naklonjenost do občasnega pogleda v karte, pa tudi zanimanje za druge “neznanstvene” pristope k napovedovanju naše usode. Seveda vse to poteka bolj za hec kot zares, ampak je pa zanesljiv del našega ponovoletnega druženja. In je fajn. 

PS: če koga zanima, za letos mi karte napovedujejo totalen uspeh v profesionalnem življenju in katastrofo v ljubezni. Kaj novega?:)

Se sprehajamo po Ljubljani zvečer…in opazim na hiši, kjer je Zlata ladjica, dva rdeča neonska napisa…Ljubezen in Love…pa zabodeno gledam…in nimam pojma, kaj to je…A mi plis zna kdo povedat ??  

http://www.youtube.com/v/5Po_ipoov7I

Tole pa je zate Matty…ki tam na Floridi pogrešaš Ljubljano. Me je ful razveselil tvoj klic in res upam, da se z Randyjem oglasita to poletje.

Bla na Kratkih stikih, ki bi lahko bli dober film, pa mu žal (po mojem občutku), marsikaj manjka, da  bi to res bili. Lapajne je sicer dober slovenski režiser in njegovo Šelestenje je blo nekaj posebnega. Zgodbe, ki jih pripoveduje, so sicer zanimive in na trenutke mu jih uspe povedat prepričljivo, a se vmes zgubi in nato na silo nadaljuje. Morda bi si za film moral vzet več časa. Škoda.

Mi je pa vedno všeč, ker z mojim prjatlom A-jem po vsakem filmu, ki si ga pogledava skupaj, tko detaljno razčlenva, kaj se naju je dotaknilo in kaj ne..in skoz to razkrivava svoje lastne zgodbe…lastna šelestenja in lastne kratke stike…;)

Povabilo 

Ne zanima me, s čim si služiš kruh. Rada bi vedela po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati, da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima me, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni, zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadrantu s tvojo Luno. Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti, ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več.

Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino - mojo ali svojo - ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti. Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno, ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal, da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična. Rada bi vedela, ali si upaš razočarati drugega, da bi ostal zvest sebi; ali lahko preneseš, da si obtožen izdajstva, ne da bi izdal svojo dušo; ali si lahko nezvest in torej vreden zaupanja. Vedeti hočem, ali lahko vidiš lepoto, vsak dan, tudi kadar ni ljubka, in ali lahko napajaš svoje življenje iz njene navzočnosti. Vedeti hočem, ali lahko živiš z neuspehom, svojim ali mojim, pa še vedno obstojiš ob robu jezera in zavpiješ proti lunini srebrnini: “Da!” Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš. Rada bi vedela, ali se po noči žalosti in obupa, izmučen in premražen do kosti, lahko dvigneš in narediš kar je treba, da nahraniš otroke.

Je minilo kar nekaj dni od mojega zadnjega zapisa. Pa jih je - začuda - bilo kar nekaj, ki so to opazili. Očitno pogrešajo kakšen vpogled v mojo notranjost. Še kakšen prijatelj se je očitajoče oglasil…češ, dej kej napiš no…

Mi je blo težko karkoli napisat. Sem se znašla v nekem vakuumu, ki me je držal na mestu in me ”ohranjal” točno isto. Vsaj na zunaj. Na znotraj pa se je dogajalo. Marsikaj.  

Zdajle gledam po TV-ju enega od filmov, ki se me je dotaknil pred leti. Prežeči tiger, skriti zmaj. Zgodba o vseh vrstah ljubezni, sovraštva, ponosa, odpuščanja… Kako kompleksna bitja smo ljudje, kako včasih zapletemo preproste stvari in poenostavljamo tiste, ki morda niso tako enostavne… Težko razumemo, česar nismo sami doživeli. In včasih kaj spoznamo, ko je že prepozno.

Pred parimi urami sem se vrnila v Ljubljano. Je bla doma maša v spomin na mojega očeta, ki smo ga pokopali na Silvestrovo pred tremi leti. Tale čas bo zato zame verjetno celo življenje tudi v znamenju tega. Njegovega počasnega odhajanja, ”izginevanja” in mojega spraševanja o tem, zakaj se nečesa pogosto zares zavemo šele takrat, ko to izgubimo.     

Ljudje se na izgubljanje verjetno privadimo. Eni bolj, drugi manj uspešno. Pravzaprav se eni izognejo izgubam tako, da niti ne poskušajo spustiti blizu, da se raje ne grejo “bližine”. Sama se že dolgo ne sprašujem, kaj je bolje. Skočim, Plavam. Poskušam. Raje čutim, da živim. Tudi tako, da čutim bolečino, žalost, izgubo.   

Draga B., ja…naj zapišem ugotovitev od včeraj: sva pač “intenzivni” in kdor tega ne more sprejet, cenit…itak nima kaj iskat v bližini…:)   

Me dela žalostno…še bolj…

Za mano en ful težek dan. Ki se vleče kot megla med nogami in se hlad zažre do kosti. Ko se zaveš, da tako ne gre naprej. Je premalo, da bi nahranil svojo lačno dušo. Je premalo za jutranji in večerni nasmeh.

Ker tega ne dopušča tvoj psihični ustroj. Ker želiš več. Ker si zaslužiš več. Ker si si prisegel, da boš to našel, pa čeprav bo potrebno še nebroj prask, razbitih kolen in zbodljajev v srce.  

Hvala sasomangee, da si posušil solze tega dne.  

Tole je bilo napisano naknadno. Skoraj mesec za datumom, ki je napisan zgoraj. Ker je nekdo nekaj narobe razumel. Namreč zapis, ki sledi temu tu.  

Ker mi je bilo včeraj in danes strašno lepo. In tega ne želim izbrisat iz spomina. Pozabit. In upam, da tud on ne pozabi. Pa čeprav ne bo tega verjetno nikoli bral.

Petek, Rdeča ostriga, Škofja Loka, koncert MI2.

Predskupina za poslat domov pospravljat klet. Predvsem po zaslugi nemogočega pevca.   

MI2 pa še vedno zelo posebni. Grenko-sladki teksti v domačem dialektu, ljubko, a ne osladno. In dobra muzika. Hvala Damjanči, da si me spravla iz sive Ljubljane in dala dnevu nekaj barv. 

Za pokušino en komad 07-o-grlo.mp3, pa še en tekst, za kaj več pa tule. Pa pejte na kakšen njihov koncert. Si zaslužjo.:)

Čez obzorje 

V raznih barvah je pomlad
če imaš nekoga rad
ne zastrupljaš starih ran
raje se ozreš v nov dan.

Brez malikov in svetnikov
in brezživih spomenikov
bosa stopajva dekle
zemlja mlada, topla je.

Bodi sonce, bodi morje
nesi pesem, čez obzorje.

Daj mi vina svojih prs
naj iz njih požene trs
da bo meni senco dal
ko ob tebi bom zaspal.

V raznih barvah je pomlad
če imaš nekoga rad
ne zastrupljaš starih ran
raje se ozreš v nov dan.

Bodi sonce, bodi morje
nesi pesem, čez obzorje…

Danes sem dobila mejl od svoje prijateljice Jane. Super punca, profesorica angleščine, pravzaprav pa (na pragu tridesetih) že vodja jezikovne šole nekje na severu Slovaške. Sva se pred nekaj leti spoznali v Londonu, na neki konferenci, skupaj zasnovali evropski projekt (iz katerega potem zaradi “neumnih” Poljakov ni blo nič), ostalo pa je prijateljstvo. Eno tistih, za katera ne rabiš veliko besed, ko niti ni potrebno, da si fizično blizu, pa to vseeno čutiš. 

In šele potem, čez čas, ko plast za plastjo odkrivaš, kaj nas je oblikovalo v ljudi, kakršni smo, ugotoviš, da naključij ni. Da nas neka nevidna sila pripelje skupaj, ravno prave ljudi, ob ravno pravem času. Da delimo neko skupno izkušnjo, da si pomagamo razumet, sebe, svet, svoje želje. Da si držimo ogledalo.      

Njen oče je zbolel za rakom na pljučih, moj je od njega umrl, njena ljubezenska zveza hecno spominja na mojo trenutno “ljubezen”, ne rabiva veliko besed, pa vendar veva. Njeni mejli se vedno začenjajo z besedami iz naslova in v njih je vse… Ja, si daleč, pa vendar ne… 

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje,
kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin
in vam boža najtanjše veje,
ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin
in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju,
da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Vse to vam stori ljubezen,
da bi spoznali skrivnost svojega srca
in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru
in užitka v ljubezni,
je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto
in odidete z mlatišča ljubezni
v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali,
a ne iz srca, jokali, a ne izjokali vseh solz.
Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kadar ljubite, ne smete reči »Bog je v mojem srcu«,
temveč raje »Sem v srcu Boga«.
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni,
kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni,
usmerjala vaša pota.
Ljubezen ima samo to željo, da izpolni samo sebe.

Toda če ljubite, a ste polni želja,
naj bodo vaše želje take:
stopiti se in postati žuboreč potok,
ki poje svojo pesem v noč.
Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni
in krvaveti voljno in radostno.
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem
in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
Umiriti se ob popoldanskem počitku
in razmišljati o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer s hvaležnostjo domov
in zaspati s hvalnico na ustnicah
in z molitvijo za ljubljenega v srcu.

(Kahlil Gibran, Prerok)   

…pa ga že dve leti ne praznuje več. In čez nekaj dni bo tri leta, kar ga ni več tu. V tem svetu.

Odšel je na neko decembrsko sobotno noč, utrujen od bolezni. Smo hodili k njemu v tisto sivo bolniško sobo dan za dnem, bil je sneg in mraz. Zunaj in znotraj. In on? Ves čas se je pretvarjal, da bo vstal in poln moči odkorakal skozi tista vrata. In ves decemebr se je oziral skozi okno, na snežinke, ki so plesale zanj, kot da bi vedele, kako rad ima sneg. “Samo da se malo pozdravim, pa bom šel smučat”, se nikakor ne dal. In vsakič, ko sem se poslovila od njega, sem komaj zdržala do vrat, potem pa so se vsule solze. In vedno mi je bilo žal, da si nisva bila bližje.    

Tisto sobotno jutro je ležal tam, negiben, brez diha. Mami je rekla, naj se poslovim od njega. Pa mi ni šlo, ker njega zame ni blo več tam. Tam je bila le lupina, prevozno sredstvo, v katerem si potoval skozi tokrat ti odmerjen čas.   

In ko sem tisto popoldne sedela na kavču v svojem stanovanju, se je zgodilo nekaj, česar še danes ne morem pozabit. Pojavil se je poleg mene, kot duh, z nasmeškom na obrazu, ki je govoril, naj ne skrbim, in mu je ok.   

Je res le žalost, ki ljudi pripravi, da vidijo stvari, ki jih ni? Danes v to ne verjamem več, pa čeprav sem se včasih le nejeverno nasmihala takim “zgodbam”. Danes vem, da obstaja marsikaj, česar ne znamo razložit;  s čuti, ki so nam dani, ne zmoremo občutit.   

Pravijo, da je mrtvim potrebno pustit odit. Jaz pa pravim, da je prav, da živijo naprej z nami, ker so del nas. Sem našla njegovo slikco, verjetno še iz časov, ko mene še ni bilo, on pa je bil poln življenja, pa malo smešen v svoji vaški rokenrol pozi. Sem ti hvaležna, ker si šel z mano na njegov grob.

Smo se vedno norčeval iz slovenske obale. Ma, ta slovenska obala…to sploh ni Morje. Morje, kot ga poznamo mi - z neskončnimi prostranstvi modrine, z otoki, ki smo jih odkrivali in izbirali zase, rekoč, ko bom velik, bo tale moj. Z zalivčki, v katerih ni blo žive duše (razen včasih še kakšen podoben norc, po možnosti Slovenc).

A zadnja leta, mal zato, ker je “naša” in mal zato, ker je tam nekaj ljudi, ki so mi blizu, je tud slovenska obala postala zame Morje. Ne sicer čisto pravo Morje, pa vendar kotiček, kamor grem po zrak, na sprehod po solinah, na razgled na strunjanski križ. Ne glede na letni čas. In zdaj, ko je tu v Ljubljani vse sivo in pusto, se moram mal potolažit z enim rahlo kičastim spominom na večer v Cafe Teatru, na pragu zime…  

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi… Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…

….se mi je kar smejalo…saj veš, da me moški, ki kuhajo zame, vznemirjajo še prav posebej…        

 PS. fotka ni najboljša, je pa bla zato večerja njam…in ti tud…;)

So noči, za katere se mi zdi, da jih ukradem. Iztrgam iz množice tistih, ki jih prespim in od katerih ne ostane veliko. Ponavadi so to noči, ki jih prebedim. Seveda skupaj s kom, ki mi je blizu. Ko komaj še držim narazen utrujene veke, pa ne želim popustit, ker bi se čarovnija izgubila in magični napoj izgubil moč. Ko pijem besede in srkam poglede, ko čutim lepoto in stkane vezi.   

Včeraj je bla taka noč. In občutek v tvojem naročju močnejši kot kdajkoli doslej.  

Oprosti, če sem reku, da si pijan,
k igrali briškulu smo tisti dan,
ma gledu si me strašno šutasto.
An metu karte ku en pantalon.
Danari, kopa, špada al bašton.
Za tebe je vse ista pašta blo.

Nisem vedu, da u boški si že vejo zbrou,
nisem vedu, da naštiman štrik si mel.
Nisem vedu, kej si tou reč, anci, anci zdej to vem.
K si reku “Klapa, zadnji štih, jaz grem.”

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.

Od takrat je pasalo že en par let,
kar šou po štriki si na uni svet.
Po malem gre u maloru klapa vsa.
Počasi, ma za gvišno staram se,
že dolgo karta več ne mara me.
E, tud sreča ni več tisto, kar je bla.
Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč,
kolkokrat vržt mislu sm že karte preč.

Preklinjam, jočem an stočem,
genjat ne, genjat pa ne znam.
Do čer mam še kej v rokah, jaz igram.

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula. (Iztok Mlakar)

Sem že pisala o tem. Kako ni potrebno, da si z ljudmi pogosto skupaj, da čutiš bližino.
Danes me je na to napeljalo kosilo z nekom, ki sem ga srečala pred dvema letoma, službeno, in s katerim sva si v nekaj srečanjih postala blizu. Pomembnež, predsednik uprave enega od velikih slovenskih podjetij, hkrati pa velik in topel človek. In dokaz, da ni potrebno biti pokvarjen, da si uspešen. Me malo skrbi zanj, dela preveč, preveč zadržuje v sebi.

Ko se srečava, ne rabiva uglaševanja, vse je spontano, naravno. Morda tudi zato, ker sva rojena skoraj na isti dan, resda kar nekaj let narazen? Ali pa preprosto deliva enako razumevanje sveta.  

Sicer pa dan spet barvaš ti. In je lepo. Še od včeraj odmeva v meni smeh ob podoživljanju dogodivščin na jadranju, tovariš RP z “Američani bi dejali”…je res zakon.

Sem vesela, da si delil to z menoj, me spustil v svoj svet. Sem ti rekla hvala za sladico? 

Si pobožal mojo malo prestrašeno dušo.    

Je Vinci prispeval en lep zapis v današnjem dopoldnevu. V komentarju pravi, da ga je navdihnil film Cold Mountain.

Se mi zdi res eno tako “lakmus” vprašanje, za trenutke, ko nismo prepričani, ali nekoga res ljubimo.   

Spet en prijeten ženski večer - tokrat s K. in L. Obe super punci, iskreni in sposobni.  Ma, se sprašujem, kako to, da me obdaja cela kopica krasnih ljudi, res dobrih prijateljev obeh spolov, nikakor pa ne najdem zmagovalne kombinacije v partnerskem odnosu.

Sem morda res preveč brezkompromisna (ti bi rekel ihtava), ker želim vse - privlačnost, intelekt, zaupanje, spoštovanje, iskrenost ali pa raje nimam nič? Zasilni izhodi so zame premalo. In ja, nikakor ne morem bit prepričana, ali je to res to po enem tednu poznanstva. Saj se šele malo zaslutiš.    

Večer se torej steka tudi v pogovoru o tem, o moško-ženski kombinatoriki, ki je pravzaprav enostavna, a hkrati tako zapletena. In kot vedno, za vse druge nam je jasno, kaj morajo naredit in kaj je pravo, zase nikoli.  

Končamo z I CHINGOM, kitajsko knjigo premen, ki odgovarja na vprašanja, ki jih zastavljamo, in to na neverjeten način. Neizprosen je. Sama postavim eno samo vprašanje in dobim presenetljiv odgovor. Nadvse pozitiven. 

Se bom pustila presenetit.    

Danes se je oglasila A, ki mi je že lep čas želela predstavit svojega novega fanta, ki ga je spoznala na internetu. in to že na drugem zmenku. Luštkana sta skupaj in iskreno upam, da jima bo šlo. Po tem, kar vidim in slišim, imata šanse. Večer končamo nekaj čez polnoč z lepimi željami z ene in druge strani.   

Po ne preveč lepem dnevu, me popoldne pokliče A., eden od tistih “za zmiri mojih”, ki so bli z mano tud, ko je blo hudo in me povabi na Liffe gledat en film. Pred kinotom greva poslušat Matjaža Romiha, ki v SEM-u predstavlja svoj prvi CD, tam srečava kar nekaj znancev, prazen želodček naju pelje v mehiško nekaj malega pojest (no ja, je “padla” tudi ena margerita, ki me je naredila malce vrtoglavo), nato pa na Jordanov Zajtrk na Plutonu. Super filmček z odličnim glavnim igralcem. Morda celo zmagovalni film festivala.    

Vmes padajo debate, o moških in ženskah, o parih, ki jim gre in tistih, ki nimajo sreče in o tem, kako težko je pravzaprav danes bit skupaj…zares…in srečen. Hvala ti, A., ker sem se po nekaj “deževnih” dneh v sebi spet smejala.    

Za mano sta dva dneva, ki bi jih najraje vrgla v koš, pa čeprav bo zato moje življenje krajše. Žalostna in razočarana. Nad sabo in svojim odzivom, nad tabo in tvojim odzivom. Nad poplavo besed, ki so se razlile vate porojene iz mojih pričakovanj, mojih želja in mojega strahu. In ki jih ne morem vzet nazaj. Razočarana nad poplavo tvojih besed, ki so zarezale vame, pa si jih morda tudi nisem zaslužila.    

“Koliko krivih riči pobigne kroz zube
a ko če ih stič
ka i perje bačeno u vjetar
ne moš pokupit…” Gibo

Sem hotela od tebe nekaj, česar mi v tem trenutku nisi sposoben dat. Včasih je kombinacija prava, le čas je napačen. 

PS. očitno nisi tisti, ki me bo peljal v Musee d’Orsay.

Bila je nedelja in eden lepših koncertov v mojem življenju. Verjetno predvsem zato, ker sem bla z nekom, ki sem ga začutila blizu. Ko valoviš in vibriraš skupaj in se ti zdi, da se ne dotikaš tal, ampak plavaš nekje v višavah svojih želja, kjer je vse mogoče in nič pretežko. In ko slutiš neskončne dimenzije tega, kar bi lahko bilo, kar bi si lahko dal.  

Ne prepoznam te še, niti ti mene. Pa vendar te slutim. V obrisih, ki so mi blizu. V podobah, ki sem jih dolgo zapirala vase, skrivala še sama pred sabo in jim ne pustila na plan.

Ko je bil že blizu ponedeljek, se je nebo zaprlo in sem padla z višine na tla. Prehitro sem od tebe želela preveč.

In še vedno ne vem, če si se res videl na jadrnici skupaj z mano.  

Si šel z mano na otvoritev Liffa. Malo glasbe Ethnodelie, Hladnikov Poljub, ne preveč posrečena zgodba o iskanju ljubezni, na odru glavni igralec iz filma, ki mu je nekako čudno nerodno,  in ti in jaz. Nežni in plahi dotiki, moja roka na tvojem trebuščku in moja glava na tvoji rami. Ko me odločno primeš za roko, se mi zazdi, kot da sodiva skupaj, in da je tako že celo večnost. 

Ko že leživa vsak v svoji postelji na istem koncu Ljubljane, si še vedno želiva biti blizu. Takrat bi zlezla k tebi, skozi telefonsko slušalko v tvoj varen medvedji objem - vse do jutra in naprej…