339882964_979ecbd997.jpg 

E. je ena od meni dragih prijateljic. V mojem življenju se pojavlja že kakšnih 20 let in je v njem odigrala že nekaj različnih vlog.  Od sošolke v srednji šoli, do sodelavke, sosede, pa do sestre mojega (nekdanjega) fanta, soigralke na badmintonu in dobre prijateljice. Veliko različnih vlog za en sam odnos, kajne?

No, E. živi sama, no, nekaj časa pa ji je delal družbo HrčekMiško. Miško je bil albin, ki ga nihče ni maral, zato ga je vzela k sebi E. Zanj je vedno govorila, da nima možgan, da je tko hecno neumen, da je kar  groza. Vedno znova se je vrtel v krogu in če mu je pot speljala kako drugače, je toliko časa rinil v navajeno smer, da se je prebil naprej.  Nič ni pomagalo,  ne “pogovori”z njim, ne “ovire” na poti.

Včeraj sva z E. družno ugotovili, da smo pravzaprav vsi mi kot HrčekMiško. Da se vrtimo v krogu, vedno trmasto vztrajamo na istih poteh in si ne pustimo dopovedat, da je morda kaj narobe s tem. Pa tudi če vemo, da je, imamo prepogosto premalo moči, da bi spremenili svoje vkoreninjene vzorce, spustili svoje “plašne ptice nemoči” in poleteli v neznano. 

No, medtem je HrčekMiško odšel teč svoje krog v večna lovišča, mi pa - upam - trgat pajčevino z neprehojenih poti.