Mi je strašno žal, ker ne blogam redno in se predvsem sama sebi skoz opravičujem zarad tega. Ker me je eden mojih naj-blogerjev black ravnokar proglasil za crknjeno (glede na to, da nisem nikamor šla, sem torej to :) , tega seveda ne morem kar tko mirno prezret.   ”Čim bolj bučno. Če ne te ni. “, še pravi v svojem zadnjem zapisu.

In po svoje ima prav. Če je včasih veljalo, “če te ne morem “zgooglat”, te ni”, zdaj velja da, če nisi poskrbel za SEO oz. uporabil vseh trikov, da bi te iskalniki postavili na prva mesta, te ni. In pri blogovcih je enako. Če se nisi poslužil fint, uporabil pompoznih naslovov in velikih besed in tez,  se boš verjetno v poplavi izgubil.

Ma veš, black, jst vseen sem. Seveda ne bučno.  In ne za množice. To ne.  Niti ni želje. Ko pa vznikne, delim svoje z drugimi, predvsem pa s sabo v reprizi, za zdaj in za takrat - čez čas, ko bo ta trenutek zdaj izgubljen, in ko posebnega ne bo, jaz pa se bom  napajala iz tega, kar vem, da je bilo.   

Seveda obstajajo razlike o razlogih za bloganje. Eni blogajo zato, da se jim zdi, da obstajajo,  drugi, da se pogovarjamo sami s sabo in včasih z drugimi, tretji,  ker imajo res kaj povedat, ker je fino, če se sliši. Žal je takih malo. Bi jih rada več.  

Zanka, v katero se ujamemo blogerji “moje vrste” je tesna. Izbrala sem si anonimnost, ki mi omogoča, da vsaj približno odpiram vrata v svoj notranji svet, hkrati pa mi preprečuje, da odkrivam kakšne podrobnosti iz svojega službenega življenja, saj bi me prav hitro lahko mnogi prepoznali, ne želim pa z njimi deliti svojih intimnih doživetij.  

Tako le vsake toliko pokukam iz svojega vsakdanjega sveta, pomigam s tipalkami in povem, da sem tu.  Ne bučno. Bolj potihem. Komaj opazno.