Monthly Archive

Tale teden pri meni je v znamenju zob. Poleti se mi je  namreč - ob ležernem uživanju morskega zraka in dobrega kosila odlomila polovica zoba. Ok, bla je šestica, kar na pogled ni tko grozljivo kot kakšen zobek spredaj, pa vendar.  Pridem k zobarci in pravi - no, tole je pa zrelo za operacijo.  

In evo - v torek se je končno zgodilo, mal je bolelo, predvsem pa je blo zabavno opazovat postopek dela. Seveda sem se lahko zabavala, ker sem pred posegom dobila tri injekcije - oralni kirurg, njegova pomočnica in asistentka pa so bli prav zanimivi glavni igralci.

Kirurg, kot mnogi njihove vrste, rahlo važen in “povzdignjen”, predvsem pa ves čas v elementu nadvladanja in zafrkavanja svojih podrejenih je bil pravzaprav - kot redki njihove vrste - zabaven in prijazen.   

Skratka, z zeleno plahto, ki ima izrezano le majhno luknjo za usta in nos, ležiš pokrit na mizi in poslušaš kakšne “grozne” stvari počnejo s tvojim zobovjem - kirurg namreč narekuje faze postopka, asistentka zapisuje in ne sledi, sprašuje in kirurg nestrpno odgovarja, češ da je že stokrat poslušala isto, pa še kar sprašuje.    

Medtem vstopi nova kandidatka za asistentko in kirurg jo -  kar medtem ko šari po mojih zobeh  - sprašuje po referencah, izkušnjah in drugih podrobnostih. Ona pridno odgovarja in ko je posega kopnec je skoraj konec tudi intervjuja za službo. Pa naj kdo reče, da moški ne obvladajo multitaskinga. 

No, danes sem šla se spet pokazat in nekaj ”snet” in zgleda, da je kirurg ok opravil svoje delo, asistentko ima pa tud novo.  Uno od zadnjič.

Tale post sem napisala zjutraj, pa se mi je zdel preveč banalen, da bi ga objavla. Zdajle pa berem, da je pacient do smrti zabodel zobozdravnico. No, lahko gre za osebno zgodbo, kakorkoli pa  - ta svet je nor. 

Upam seveda, da ni ravno moja zobarca (je namreč ravno na Kotnikovi), ker je milo in prijazno bitje. Katerakoli pa je že - jebemti, kako smo lahko ljudje taki prekleti norci?? 

Rada imam jutra
ko dan odpre naspane oči
in pokuka v vesolje.

Rada imam jutra
ker so pametnejša in svetlejša od večera. 

E. je ena od meni dragih prijateljic. V mojem življenju se pojavlja že kakšnih 20 let in je v njem odigrala že nekaj različnih vlog.  Od sošolke v srednji šoli, do sodelavke, sosede, pa do sestre mojega (nekdanjega) fanta, soigralke na badmintonu in dobre prijateljice. Veliko različnih vlog za en sam odnos, kajne?

No, E. živi sama, no, nekaj časa pa ji je delal družbo HrčekMiško. Miško je bil albin, ki ga nihče ni maral, zato ga je vzela k sebi E. Zanj je vedno govorila, da nima možgan, da je tko hecno neumen, da je kar  groza. Vedno znova se je vrtel v krogu in če mu je pot speljala kako drugače, je toliko časa rinil v navajeno smer, da se je prebil naprej.  Nič ni pomagalo,  ne “pogovori”z njim, ne “ovire” na poti.

Včeraj sva z E. družno ugotovili, da smo pravzaprav vsi mi kot HrčekMiško. Da se vrtimo v krogu, vedno trmasto vztrajamo na istih poteh in si ne pustimo dopovedat, da je morda kaj narobe s tem. Pa tudi če vemo, da je, imamo prepogosto premalo moči, da bi spremenili svoje vkoreninjene vzorce, spustili svoje “plašne ptice nemoči” in poleteli v neznano. 

No, medtem je HrčekMiško odšel teč svoje krog v večna lovišča, mi pa - upam - trgat pajčevino z neprehojenih poti.    

Mi je strašno žal, ker ne blogam redno in se predvsem sama sebi skoz opravičujem zarad tega. Ker me je eden mojih naj-blogerjev black ravnokar proglasil za crknjeno (glede na to, da nisem nikamor šla, sem torej to :) , tega seveda ne morem kar tko mirno prezret.   ”Čim bolj bučno. Če ne te ni. “, še pravi v svojem zadnjem zapisu.

In po svoje ima prav. Če je včasih veljalo, “če te ne morem “zgooglat”, te ni”, zdaj velja da, če nisi poskrbel za SEO oz. uporabil vseh trikov, da bi te iskalniki postavili na prva mesta, te ni. In pri blogovcih je enako. Če se nisi poslužil fint, uporabil pompoznih naslovov in velikih besed in tez,  se boš verjetno v poplavi izgubil.

Ma veš, black, jst vseen sem. Seveda ne bučno.  In ne za množice. To ne.  Niti ni želje. Ko pa vznikne, delim svoje z drugimi, predvsem pa s sabo v reprizi, za zdaj in za takrat - čez čas, ko bo ta trenutek zdaj izgubljen, in ko posebnega ne bo, jaz pa se bom  napajala iz tega, kar vem, da je bilo.   

Seveda obstajajo razlike o razlogih za bloganje. Eni blogajo zato, da se jim zdi, da obstajajo,  drugi, da se pogovarjamo sami s sabo in včasih z drugimi, tretji,  ker imajo res kaj povedat, ker je fino, če se sliši. Žal je takih malo. Bi jih rada več.  

Zanka, v katero se ujamemo blogerji “moje vrste” je tesna. Izbrala sem si anonimnost, ki mi omogoča, da vsaj približno odpiram vrata v svoj notranji svet, hkrati pa mi preprečuje, da odkrivam kakšne podrobnosti iz svojega službenega življenja, saj bi me prav hitro lahko mnogi prepoznali, ne želim pa z njimi deliti svojih intimnih doživetij.  

Tako le vsake toliko pokukam iz svojega vsakdanjega sveta, pomigam s tipalkami in povem, da sem tu.  Ne bučno. Bolj potihem. Komaj opazno.