…sve je ostalo varka… pravi en star hrvaški komad, ki ga je prepeval Ivo Robić.

Je res to le muzika naših staršev? Zgodba, ki sodi v nek drug čas. Vse bolj se mi zdi, da je. Da sem začela tole pisat, me je spodbudil zapis na Neenakonormalno.

Naših ljubezni je - se zdi - več. Trajajo krajši čas. Ker smo bolj samosvoji, ker manj dovolimo, da bi nam kdo preveč oblikoval življenje, kot sami ne želimo.   

Ali pa preprosto to niso več ljubezni. Le še instant fascinacije, ki se zbudijo z nekim jutrom in ugasnejo v nek večer. Ali obratno.  Kakor kdaj. In kakor pri komu. In vsakič znova se sprašujemo, kam za vraga so šle. Kako so bližine postale daljave, kako nam je nekdo, ki smo ga še včeraj čutili kot del sebe, danes lahko bolj oddaljen od neznanca, s katerim si izmenjamo pogled na ulici tujega mesta.        

Je sploh še mogoče verjet, da obstaja tisto “za zmiri”?  Trenutno se mi zdi, da je to nemogoče. Naj me prosim kdo prepriča v nasprotno. :)   

Jaz grem pa medtem spet pet un komad od zadnjič.