No, z Las Brujas se vsako poletje skupaj odpravimo same za kak dan, dva, tri na morje. Brez mož (no, pravzaprav ima moža samo ena), otrok (teh je skupaj ene par) in drugih “priležnikov”. Letos se mi je zazdelo, da bi blo pametno it še kam drugam, morja imamo itak v različnih kombinacijah dovolj. Pa je padla ideja, da gremo tja, kjer štorklje postavajo po ravnih poljih in čas teče bolj počasi.
Na priporočilo M., ki je bla v tistih koncih kak teden prej, smo se odločile za prenočevanje v Hiši vina Cuk na vrhu Lendavskih goric in ni nam blo žal. Pregovorna prekmurska gostoljubnost se je izkazala za resnično in komaj smo sledile hitrosti mlade gospodinje, ki je delala par stvari hkrati in je poleg tega še uspela ostati nadvse prijazna. Šampanjec za dobrodošlico, ki ga je z mečem odprl mladi gospodar, pa številne domače dobrote in že se nam je smejalo do ušes.
Seveda se - vse rahlo mahnjene na “okultno” - nismo mogle izognit obisku Bukovniškega jezera, kjer naj bi bile energetske točke, pa tudi Vidov izvir, v katerem je voda baje tako zdravilna, da še slepi spregledajo. (No, da nam je o tem pripovedovala gospa z debelimi očali, je vredno omembe, saj smo komaj zadrževale smeh).
Na Bukovniškem jezeru je blo tud sicer veliko smeha. Ker sta dve od nas še vedno pripadnici v zadnjem času ogrožene vrste (kadilki, seveda), je bila med točkami, dobrodejnimi za različna obolenja, posebne pozornosti deležna tista za odvajanje od drog, alkohola in kajenja. “Čuvena” št. 17. No, naši dragi S. in D. sta vztrajno stali na tisti točki in namesto blage sapice, ki naj bi jo občutili vsi, ki imajo s tovrstnimi razvadami težave, čutili - po njunih besedah - pravo burjo. No, tule so naštete vse bolezni, ki jim bojda zadržveanje v tistih koncih pomaga.
Izlet se je sicer spet sprevrgel v foto sešn, po moje kar značilen za ženskice v poznih tridesetih,
ki hočmo dokazat, da še vedno “kr dobr” zgledamo. Seveda je digitalni svet bolj prijazen od nekdanjega analognega in tiste dokaze, ki bi pričali o nasprotnem, kaj hitro pogoltne digitalna črna luknja oz izginejo v nepovrat. No, novi Nikon naše M. se je izkazal za pomembno pridobitev. Seveda rezultatov foto sešna ne boste videli, ker bi me sicer moje “čarovnice” verjetno zažgale na grmadi, če bi jih objavla. Zato le jezero od blizu.
Večerja v lendavski Kroni je bla kulinarični zadetek, noč pa po svoje magična, kot so magične vse jasne noči okoli 15. avgusta, vsako leto odkar pomnim. Ko sanjaje zremo v utrinke na nebu, in kot že tolikokrat prej, želimo iste želje.
Jutro je postreglo z naslednjim razgledom,
potepanje po okolici pa razkrilo kar nekaj mlinov;
posebno poseben je bil ta z majceno muco:
Pravo presenečenje je bla okrogla cerkev - in the middle of nowhere - v Odrancih s fantastično akustiko, kjer si nisem mogla kaj, a ne bi odpela vsaj ene kitice Amazing Grace. Seveda je bla cerkev popolnoma prazna, sicer si tega verjetno ne bi privoščla. Tkole zgleda od zunaj:
In tko od znotraj:
V Bogojini je še zanimiva Plečnikova cerkev, v Lendavskih goricah pa mumija vojščaka Hadika, pa še marsikaj. Pejte raziskovat sami, ker sicer lahko pišem celo noč.
PS. Štorkelj nismo ujele, saj niso ble razpoložene za fotkanje in so “nesramno” zbežale. Ma kaj čem rečt, Prekmurje je super. Priporočam.
Brez komentarjev
Comments feed for this article