Tempus fugit

Priznam, trmoglavka. Sem ena navadna lenoba. V glavi napišem na stotine romanov, ustvarim na tisoče zgodb, jih kar nekaj tud “živim”, a bore malo od tega doživi luč dneva še v kakšni drugi obliki kot v mojih raztresenih mislih.  

Čas pa šiba po prehitevalnem pasu. Brez omejitve hitrosti. Pravzaprav z nadzvočno hitrostjo. In pušča za sabo včasih globoke sledi, včasih gradove iz peska in včasih le grenek okus.  

Poleg tega, da sem navadna lenoba,  sem še en mal uporne, samosvoje narave (kar se je že večkrat izkazal za ne ravno “koristno” lastnost). Dolgih postov se bojda ne piše. Jaz pa tegale bom. Zanalašč. Podoben post je bil sicer že napisan pred časom, pa sem ga - v svojem znanem hitrem slogu - po pomoti zbrisala. Ne, nihče drug ni bil kriv. 

Tud sicer se ne zgovarjam na druge. Za vse v življenju sem si sama kriva. Kar mi - če ne drugega - prihrani čas za iskanje dežurnih krivcev. Pa ne bi tega zamenjevala s pretirano samokritičnostjo.

No, pa da ne filozofiram preveč; ujete trenutke zadnjih dveh mesecev mojega lajfa so barvali:

• M. in skoraj teden Pariza, kjer je blo lepo in naporno. Zdaj spet vem, zakaj se mi od časa do časa prileže doza pariško modrega neba in me zajame poseben “joie de vivre”.
•  B., in “visenje v mreži med dvemi drevesi” - neurja v Valkaneli in tega, kako sva vsaka na svojem koncu držali baldahin, da ga ni odneslo, verjetno ne bo pozabila nikoli
• L., za katero večina misli, da je moja sestra, je pa res ene vrste sorodna duša in predvsem “čarovnica” posebne vrste  (no, da so šli piranski duhci z nama s K v Lj, res ni blo lepo, L, veš?:) 
• S. , ki je sicer vedno tam nekje, zavlečen v lenobno primorsko zavetje, pa vendar tudi tu, s starimi novimi idejami in načrti in tokrat se mi zdi morda celo za odtenek bolj realnimi obrisi
• E., s katero mava eno tako hecno podobno življenjsko pot, da je včasih prav neverjetno in ki je prvič v življenju pri skoraj 40ih dobila zmaja in mu dala ime Jelen..:) - pa nč bat, sicer je zelo prizemljena punca
• K., ki je nekega lepega dne prebrala knjigo Milijonar v eni minuti in se odločla, da bo bogata in ji gre - moram rečt - načrt kar dobro od rok, da ne govorimo o “Franciju”
• še ena M., ki je pravzaprav eno tako strašno posebno bitje, ki svojimi zgodbami skuša “delat”  boljši, bolj pravljičen svet in ji to na svojstven način tud uspeva    
• R., ki me je prvič peljal na Rakitno, in je nasploh en prijazen človeček, ki ima - odkar študira, kako se delajo spletne strani - novo ime -  Dreamweaver:); no z R. sva preživela skupaj tud nekaj dni morja in se mu še tkole, uradno, zahvaljujem za čudovito masažo (pravzaprav več njih) in se seveda prilizujem, da bom deležna še kakšne. 
• G, ki ga pravzaprav še ne poznam, pa vendar so mi njegove makedonsko zveneče besede včasih strašno simpatične  
• še ena M, ki ima novega Beetla, na katerega je strašno dolgo čakala in ki jo je že ujezil, ker je ni ubogal na morju    
• M, ki je imel 40 in je povabil v Kostanjevico na družinsko posestvo ob Krki, ki je pravi raj in zdaj vem, zakaj vikende preživlja tam
• Las Brujas na izletu v Prekmurje, o katerem več v kakšnem posebnem postu
• in za konec poletja še moja “ameriška” M, ki se vsaki dve leti vrne v domovino in ugotovi, da je sicer tu fajn, ampak da je Florida njen boljši dom  

Vse to, in še cel kup posebnih trenutkov, ki bodo spet ostali le v moji glavi in čez čas, še tam ne več Tempus fugit. In jaz očitno padam v podopustniško krizo.;)