Monthly Archive

Vem, nadvse plehko je med utrinki iz Pariza najprej objavit fotke škornjev za par tisoč evrov. Ker pa je danes dan, ki že diši po jeseni, bodo morda prišle prav, za kakšno idejo. Al pa za zgražat. Kakor za koga.

 

Moj junijski Pariz je seveda prinesel obilo duhovno-kulturne hrane, o kateri kdaj drugič, saj me nekaj tistih najbolj vztrajnih bralcev, ki so mi še ostali (nič čudnega, glede na mojo lenobo pri pisanju) nenehno opominja na to. Nič čudnega, da je black mislil, da sem še vedno tam, ko ni blo nobenga zapisa od junija dalje.:) 

Glede na to, da sem bla tokrat v Parizu z mojo frendico, ki je oblikovalka, ta skok v profane vode ni presenetlljiv.  Na Champs-Elysee sva med drugim naleteli na pričujoče zanimivo nevarne škorenjce z mnogo manj zanimivimi cenami.   

 

Seveda noben od parov na slikah ni šel z mano, ker sicer lahko bankrotiram, sem se pa pasla kar nekaj časa pred tisto izložbo.  Ženska, pač.:)

Evo tule še detajl s ceno, če mi slučajno kdo ne verjame. No, kaj pravte?

  

No, z Las Brujas se vsako poletje skupaj odpravimo same za kak dan, dva, tri na morje. Brez mož (no, pravzaprav ima moža samo ena), otrok (teh je skupaj ene par) in drugih “priležnikov”. Letos se mi je zazdelo, da bi blo pametno it še kam drugam, morja imamo itak v različnih kombinacijah dovolj. Pa je padla ideja, da gremo tja, kjer štorklje postavajo po ravnih poljih in čas teče bolj počasi.

Na priporočilo M., ki je bla v tistih koncih kak teden prej, smo se odločile za prenočevanje v Hiši vina Cuk na vrhu Lendavskih goric in ni nam blo žal. Pregovorna prekmurska gostoljubnost se je izkazala za resnično in komaj smo sledile hitrosti mlade gospodinje, ki je delala par stvari hkrati in je poleg tega še uspela ostati nadvse prijazna.  Šampanjec za dobrodošlico, ki ga je z mečem odprl mladi gospodar, pa številne domače dobrote in že se nam je smejalo do ušes. 

Seveda se - vse  rahlo mahnjene na “okultno” - nismo mogle izognit obisku Bukovniškega jezera, kjer naj bi bile energetske točke, pa tudi Vidov izvir, v katerem je voda baje tako zdravilna, da še slepi spregledajo. (No, da nam je o tem pripovedovala gospa z debelimi očali, je vredno omembe, saj smo komaj zadrževale smeh).

Na Bukovniškem jezeru je blo tud sicer veliko smeha. Ker sta dve od nas še vedno pripadnici v zadnjem času ogrožene vrste (kadilki, seveda), je bila med točkami, dobrodejnimi za različna obolenja, posebne pozornosti deležna tista za odvajanje od drog, alkohola in kajenja. “Čuvena” št. 17.  No, naši dragi S. in D. sta vztrajno stali na tisti točki in namesto blage sapice, ki naj bi jo občutili vsi, ki imajo s tovrstnimi razvadami težave, čutili - po njunih besedah - pravo burjo. No, tule so naštete vse bolezni, ki jim bojda zadržveanje v tistih koncih pomaga.

 

Izlet se je sicer spet sprevrgel v foto sešn, po moje kar značilen za ženskice v poznih tridesetih,
ki hočmo dokazat, da še vedno “kr dobr” zgledamo. Seveda je digitalni svet bolj prijazen od nekdanjega analognega in tiste dokaze, ki bi pričali o nasprotnem, kaj hitro pogoltne digitalna črna luknja oz izginejo v nepovrat. No, novi Nikon naše M. se je izkazal za pomembno pridobitev. Seveda rezultatov foto sešna ne boste videli, ker bi me sicer moje “čarovnice” verjetno zažgale na grmadi, če bi jih objavla. Zato le jezero od blizu.  

 

Večerja v lendavski Kroni je bla kulinarični zadetek, noč pa po svoje magična, kot so magične vse jasne noči okoli 15. avgusta, vsako leto odkar pomnim. Ko sanjaje zremo v utrinke na nebu, in kot že tolikokrat prej, želimo iste želje.    

Jutro je postreglo z naslednjim razgledom,

  

potepanje po okolici pa razkrilo kar nekaj mlinov;

 

 posebno poseben je bil ta z majceno muco:

 

Pravo presenečenje je bla okrogla cerkev  - in the middle of nowhere - v Odrancih s fantastično akustiko, kjer si nisem mogla kaj, a ne bi odpela vsaj ene kitice Amazing Grace. Seveda je bla cerkev popolnoma prazna, sicer si tega verjetno ne bi privoščla. Tkole zgleda od zunaj:

      

In tko od znotraj:

 

 V Bogojini je še zanimiva Plečnikova cerkev, v Lendavskih goricah pa mumija vojščaka Hadika, pa še marsikaj. Pejte raziskovat sami, ker sicer lahko pišem celo noč.    

PS. Štorkelj nismo ujele, saj niso ble razpoložene za fotkanje in so “nesramno” zbežale. Ma kaj čem rečt, Prekmurje je super. Priporočam. 

No, po dolgem času mi je spet uspelo napisat en komad. No pravzaprav, dve tretjini komada. Prvi del sem si sposodila v novi knjigici Marjetke Jeršek Čari pisav.  Ni bla nč jezna, pravzaprav ji je blo prav všeč. Tud muzika je kar fino uspela, se mi zdi. Morava še kdaj kaj skupaj naredit.

V visokem stolpu iz betona,
v hosti dimnikov tovarn,
ko se večer obleče v vonj osutih listov,
začarana kraljična med goro umazane posode
čisto sama pije čaj.

Sodobne pravljice se redkokdaj končajo srečno
obljube več ne vejo, kaj pomeni jim beseda VEČNO;
novodobni princi in princese ždijo vsak v svojem kotu
in se sprašujejo zakaj.

Zakaj tako težko je danes sanjati v dvoje
zakaj so ulice prepolne uvelih sanj
zakaj se zgodbe že končajo,
še preden jih zares začnemo,
zakaj odgovorov je vselej manj, kot je vprašanj.   

  

  

Priznam, trmoglavka. Sem ena navadna lenoba. V glavi napišem na stotine romanov, ustvarim na tisoče zgodb, jih kar nekaj tud “živim”, a bore malo od tega doživi luč dneva še v kakšni drugi obliki kot v mojih raztresenih mislih.  

Čas pa šiba po prehitevalnem pasu. Brez omejitve hitrosti. Pravzaprav z nadzvočno hitrostjo. In pušča za sabo včasih globoke sledi, včasih gradove iz peska in včasih le grenek okus.  

Poleg tega, da sem navadna lenoba,  sem še en mal uporne, samosvoje narave (kar se je že večkrat izkazal za ne ravno “koristno” lastnost). Dolgih postov se bojda ne piše. Jaz pa tegale bom. Zanalašč. Podoben post je bil sicer že napisan pred časom, pa sem ga - v svojem znanem hitrem slogu - po pomoti zbrisala. Ne, nihče drug ni bil kriv. 

Tud sicer se ne zgovarjam na druge. Za vse v življenju sem si sama kriva. Kar mi - če ne drugega - prihrani čas za iskanje dežurnih krivcev. Pa ne bi tega zamenjevala s pretirano samokritičnostjo.

No, pa da ne filozofiram preveč; ujete trenutke zadnjih dveh mesecev mojega lajfa so barvali:

• M. in skoraj teden Pariza, kjer je blo lepo in naporno. Zdaj spet vem, zakaj se mi od časa do časa prileže doza pariško modrega neba in me zajame poseben “joie de vivre”.
•  B., in “visenje v mreži med dvemi drevesi” - neurja v Valkaneli in tega, kako sva vsaka na svojem koncu držali baldahin, da ga ni odneslo, verjetno ne bo pozabila nikoli
• L., za katero večina misli, da je moja sestra, je pa res ene vrste sorodna duša in predvsem “čarovnica” posebne vrste  (no, da so šli piranski duhci z nama s K v Lj, res ni blo lepo, L, veš?:) 
• S. , ki je sicer vedno tam nekje, zavlečen v lenobno primorsko zavetje, pa vendar tudi tu, s starimi novimi idejami in načrti in tokrat se mi zdi morda celo za odtenek bolj realnimi obrisi
• E., s katero mava eno tako hecno podobno življenjsko pot, da je včasih prav neverjetno in ki je prvič v življenju pri skoraj 40ih dobila zmaja in mu dala ime Jelen..:) - pa nč bat, sicer je zelo prizemljena punca
• K., ki je nekega lepega dne prebrala knjigo Milijonar v eni minuti in se odločla, da bo bogata in ji gre - moram rečt - načrt kar dobro od rok, da ne govorimo o “Franciju”
• še ena M., ki je pravzaprav eno tako strašno posebno bitje, ki svojimi zgodbami skuša “delat”  boljši, bolj pravljičen svet in ji to na svojstven način tud uspeva    
• R., ki me je prvič peljal na Rakitno, in je nasploh en prijazen človeček, ki ima - odkar študira, kako se delajo spletne strani - novo ime -  Dreamweaver:); no z R. sva preživela skupaj tud nekaj dni morja in se mu še tkole, uradno, zahvaljujem za čudovito masažo (pravzaprav več njih) in se seveda prilizujem, da bom deležna še kakšne. 
• G, ki ga pravzaprav še ne poznam, pa vendar so mi njegove makedonsko zveneče besede včasih strašno simpatične  
• še ena M, ki ima novega Beetla, na katerega je strašno dolgo čakala in ki jo je že ujezil, ker je ni ubogal na morju    
• M, ki je imel 40 in je povabil v Kostanjevico na družinsko posestvo ob Krki, ki je pravi raj in zdaj vem, zakaj vikende preživlja tam
• Las Brujas na izletu v Prekmurje, o katerem več v kakšnem posebnem postu
• in za konec poletja še moja “ameriška” M, ki se vsaki dve leti vrne v domovino in ugotovi, da je sicer tu fajn, ampak da je Florida njen boljši dom  

Vse to, in še cel kup posebnih trenutkov, ki bodo spet ostali le v moji glavi in čez čas, še tam ne več Tempus fugit. In jaz očitno padam v podopustniško krizo.;)