Ogleduješ si arhiv za mesec maj 2007.
Sredi aprila so v Mali galeriji CD-ja odprli razstavo Antonia Živkoviča Vrata/Zadnja izmena. Antonio je fotograf, ki ga zanima zapuščeno, opuščeno, pozabljeno, osamljeno. V industrijskih krajinah vidi, česar tam ni več, a je nekoč bilo. Skuša iztrgat pozabi, izrazit spoštovanje. Do trdega dela, do preteklosti, do svojih korenin.
Vrata so za vas odprta še do 13.maja. Ne zamudit.
No, A je tud moj frend in zlo fajn človk. Skupaj z njim pa tudi njegova A in njuna mala Z, pravo sončece in strašna manekenka pri treh letih. Jih mam rada vse tri.
The Police are back. Pravzaprav baje sploh nikoli niso uradno razpadli. Turneja skoraj že razprodana, karte ne prav poceni.
Every breath you take
Every move you make
Every bond you break
Every step you take
I’ll be watching you
Every single day
Every word you say
Every game you play
Every night you stay I’ll be watching you
O can’t you see
You belong to me
How my poor heart aches
With every step you take
Every move you make
Every vow you break
Every smile you fake
Every claim you stake
I’ll be watching you
Since you’ve been gone I been lost without a trace
I dream at night I can only see your face
I look around but it’s you I can’t replace
I feel so cold and I long for your embrace
I keep crying baby, baby, please
O can’t you see
You belong to me
My poor heart aches
With every step you take
Every move you make
Every vow you break
Every smile you fake
Every claim you stake
I’ll be watching you
Every move you make
Every step you take
I’ll be watching you
The Police so nazaj. In z njimi v mojem življenju M. S pogovori o tem, kako rešit svet, in tipanjem, če to lahko storiva skupaj.
Prvi maj je bil včasih dan, ko smo familiarno hodili na tradicionalni pohod na hrib pri stari mami, imenovan Pleše. Tam se je vedno zbralo celo sorodstvo, včasih smo postavili celo šotor, da nas ni dobil dež, jedli smo čevapčiče; na poti nazaj nam je stara mama skuhala ajmoht in ponavadi je bil to dan, ko nas je prvič obarvalo pomladno sonce.
Zdaj že leta ne hodim na hrib iz otroštva, mnogih, ki so bli takrat z mano, tako ali tako ni več. Sem pa danes za hip ujela spomin na čas iz prejšnjega odstavka in ugotovila, da ljudje to še vedno počno, z nageljni, čevapčiči in govejo glasbo vred.
No, da pa se najt tud bolj mirne kotičke, kot tile spodaj:
Zadnji komentarji