Monthly Archive

Na oglasni deski našega bloka se pogosto znajdejo zanimive reči. Ena najbolj hecnih je novoletna čestitka našega hišnika, ki je sicer strašno zagnan in priden človek, no čestitko pa že nekaj let uporablja isto, samo leto zamenja. Sej ljudje verjetno itak pozabjo, ko mine leto.

No, danes pa se me je nasmejalo (no, ob koncu malce prestrašlo) sporočilo enega od stanovalcev, ki je  - očitno besen ob prejemu listka z napisano “grožnjo” - izdelal tole:

 No, do tu še nič posebnega. Bolj poseben pa je drugi del:

Je res, tud mene včasih razjezi, ko krožim okoli blokov in ne najdem prostega mesta, še posebej, ko se vračam domov ob pozni uri, ampak tole je oa le mal preveč. Človek je očitno zelo navezan na svoj ljubi avto (hm, me zanima. če tako skrbi tudi za svoje ljube domače?) in ni dobro imet z njim opravka.   

PS.  Fotka je slaba, vem, si nisem upala prav dolgo postajat pred oglasno desko, da me ne bi avtor pisma dobil v roke. Zgleda hudo nevaren. Jaz pa hočem še vse zobe met. Pa tud njegov ljubi avto bom pustila čist pr mir. Mal me skrbi, da se ne bi res komu strenal.

PPS. Iz razumljivih razlogov sem zbrisala naslov in podpis.

Trenutno si razbijam glavo z eno zadevo, ki mi itak nič ne diši, ampak jo pač moram rešit.
Predlog reorganizacije enega področja, ki pa je zelo kompleksno in ni tko lahko najt optimalne rešitve. Pravzaprav ma vsaka od opcij nekaj plusov, še več pa minusov in kako naj bom potem zadovoljna? Naj izberem tisto, ki ima najboljše razmerje med njimi?

Ko se znajdem v podobni situaciji, se ponavadi temeljito lotim analize, zbiranja podatkov, potem pa dam zadevo “v paco”, jo prespim in nato spet vzamem v roke. Običajno se mi v tem, vmesnem času pripelje prava rešitev. Tokrat sem jo prespala že nekajkrat, pa še vedno nisem zadovoljna. Ma nč, bo treba še enkrat od začetka… 

Da ne bodo samo viktorji na vsakem koraku, nekaj pristnejšega. Takole so v glavnem zgledali moji pogledi v zadnjih dveh dneh na Pokljuki, kjer je pravi zimski raj. 

Sveže zapadli sneg, jaz drugič v življenju na tekaških smučkah, ampak tokrat “zares”, z odličnimi učitelji in v dobri družbi. Me veseli, da se je letošnji nakup tekaške opreme izkazal za dobro idejo. In ja, dans me bolijo vse mišice. Ampak je blo vredno. No, na 400 kilometrski maraton na Finsko še ne bom šla tko kmalu, a nikol se ne ve. 

Tale prizor se mi je zdel tud luštkan. Pač, zgodaj je treba začet. Pa je pol vse lažje.

No, ker sem v prejšnjem postu že govorila o Lemnu, še ena od njegovih, meni najljubših pesmi. Poskuste jo prebrat naglas. Zveni.

INVISIBLE KISSES

If there was ever one
Whom when you were sleeping
Would wipe your tears
When in dreams you were weeping;
Who would offer you time
When others demand;
Whose love lay more infinite
Than grains of sand.

If there was ever one
To whom you could cry;
Who would gather each tear
And blow it dry;
Who would offer help
On the mountains of time;
Who would stop to let each sunset
Soothe the jaded mind.

If there was ever one
To whom when you run
Will push back the clouds
So you are bathed in sun;
Who would open arms
If you would fall;
Who would show you everything
If you lost it all.

If there was ever one
Who when you achieve
Was there before the dream
And even then believed;
Who would clear the air
When it’s full of loss;
Who would count love
Before the cost.

If there was ever one
Who when you are cold
Will summon warm air
For your hands to hold;
Who would make peace
In pouring pain,
Make laughter fall
In falling rain.

If there was ever one
Who can offer you this and more;
Who in keyless rooms
Can open doors;
Who in open doors
Can see open fields
And in open fields
See harvests yield.

Then see only my face
In the reflection of these tides
Through the clear water
Beyond the river side.
All I can send is love
In all that this is
A poem and a necklace
Of invisible kisses.

by Lemn Sissay

Včeraj je bil svetovni dan poezije. Ob tem sem se spomnila na lanski obisk Lemna Sissaya, britanskega pesnika in izjemnega interpreta v Ljubljani. Človek z zanimivo življenjsko zgodbo odraščanja v sirotišnici. Piše, dela radijske oddaje, uči, nastopa. Sodeloval je pri številnih glasbenih projektih; je avtor oddaj o jazzu na BBC-ju, za katere pravi, da so nekaj najslabšega, kar je kdajkoli naredil. Duhovit, energičen in z dobršno mero distance tudi do samega sebe.     

No, Lemn se nam je po svojem nastopu pridružil na pesniškem maratonu, ki ga vsako leto prirejajo v KUD-u France Prešeren. Ne da ne bi razumel kakšno slovensko besedo (razen prosim in hvala), je strmel v oder in večinoma mu je uspelo razbrati, o čem govorijo. Mi pa smo se ob tem neskončno zabavali. 

Dogodek je sicer namenjen vsem, ki pišejo pesmi in se želijo predstavit, tako so se znašle na odru tudi pesmi o sosedovi mački, pa o spečenem štrudlu ipd. Skoraj smo padali po tleh od smeha. Kako je bilo letos v KUD-u, ne vem. Sem pa ziher, da je blo spet slišat marsikaj.   

So ljudje, ki me preprosto očarajo. Poskrkajo vase, da izginem kot kapljice dežja, ki jih spije sonce.
Ta, o katerem pišem zdajle, je res poseben. Karizmatičen in nepozaben. Kot da ni od tega sveta.
Prestopa meje mogočega, ne okleva, verjame. Premore mnogokaj v izobilju. Intelekt, strast, vztrajnost, toplino, moč.   

Ni moj, pa bo pravzaprav vedno tudi malo moj. Ker tako je z mano. Ko nekoga vzamem za svojega, ga ne dam, je tu za vedno. Pa čeprav zares le vsake toliko.  

Včeraj je bil pri meni. Sva si dala toplih in nežnih ur. In ker je danes ravno svetovni dan poezije, zapisujem v svoj spomin na večer takole:

Prišel si z dvema steklenicama rdečega vina.
Ker ne veš, katera mi bo bolj všeč, praviš.
Všeč si mi ti, za vino mi je malo mar. 
Tebe bi spila. Če bi upala. Smela.
Če me ne bi bilo strah,
da me poskrkaš vase,
da izginem kot čarobni prah.

Se tipava. Najprej z očmi. Nato z dotikom.
Kot da nič več ne obstaja.
Kot da sva svet le jaz in ti. 
Nežno masiraš moj utrujen vrat,
in jaz z zaprtimi očmi požiram vase tvoj utrip
in vpijam tvoj vonj, očarana
se plaho dotikam tvoje gladke kože,
kolena, ki boli, 
tvoja posebna fiziognomija me zbudi, 
da skozi moje pore pronica tvoja nadzemska moč.

Bossa de novo igra, bosa pleševa,
pijem tvoje poljube, prilepim se nate,
te ne bi spustila, če bi lahko. 
Ko sva blizu, preblizu, 
se nežno umaknem,
da ne pridem na okus, 
ko bi hotela vse.

Kakšna strahopetnost.
To mi ni podobno.
Bi te imela,
a sem raje očarana,
kot raz-očarana.

Ma mene dnevi prehitevajo po levi in desni. In pol ma človk še slabo vest, ko ne zapiše česa fajnga, kot bi reku Jonas, s svojimi besedami, ne sam copy-paste.   

Sem mela tak lep namen napisat nekaj o svojih četrtkovih kulturnih užitkih…No, bo pa malo manj aktualno, kaj morem. Na British Councilu, kjer občasno priredijo obiske britanskih umetnikov, se je tokrat predstavila Malika Booker, pesnica in pisateljica, znana po svojih dobrih perfomansih in delavnicah kreativnega pisanja. Če boste aprila v Londonu, si jo od 10.- 29. lahko pogledate tule.

Navdušena nad odkritjem slovenske Cockte je, zleknjena na modro sedalno vrečo in oblečena v rumenordeč pončo -med recitiranjem svoje poezije in pripovedovanjem kratkih zgodb - hitela razlagat o svojem življenju in temah, ki jo ženejo, da piše. 

[googlevideo]1385295482932508235[/googlevideo]

“Pisanje je najboljši način, kako uporabiti domišljijo, ustvarjati čarovnijo in spreminjati svet. Pišem, ker mi mama pravi, da pripadam prvi generaciji žensk, ki lahko pove svoje zgodbe, in ker vem, da je na svetu veliko žensk, ki nimajo glasu. Pišem, da bi osmislila življenje, da bi navadno spremenila v nenavadno. Toda najbolj pomembno je, da pišem, ker ne znam nič drugega. Če ne pišem, ne živim,” pravi Malika. 

No, da je Malika tud žurerka, se je izkazalo v Opera baru, kamor smo se odpravili po njeni predstavi. Tam je nastopala Jadranka Juras, ki je predstavljala svojo CD-jko z naslovom ANIMA. 

Jadranka je tud ena čist posebna punca in se mi zdi, da je v zadnjem času tud mal drugače začela dojemat stvari okoli sebe. Vsaj njeni zadnji nastopi kažejo na to, da se je mal znebila obsojanja tistih, ki imajo drugačen odnos do življenja (predvsem do živali, seveda). Deluje bolj zrelo in zato še bolj prepričljivo. Poslušte njeno ploščo al pa pejte na kak koncert. Ne bo vam žal.  

Ma za bloganje si je res treba čas vzet. ;)  

PS. Brez napotkov Pi.Romana videa ne bi blo gor. Sicer je itak sam poskusno, da mal vadim, ampak vsaj je, a ne? 

Zadnje čase bolj malo pišem. Ne vem zakaj.  Ne gre za to, da se nič takega ne bi zgodilo, kar bi blo vredno zabeležit, pa vendar. Že hočem neki napisat, pa vidim, da me je nekdo prehitel…pa se mi ne da ponavljat.

Slikca je s sobotnega potepanja po Bledu, kjer smo bli K, jaz in Bessa, ki je pes, tko da ga lahko napišem s polnim imenom, ker itak ne zna brat. Se mi zdi.

…against my window…bringing back sweet memories…

Ma figo, dež pr men nikol ne pomeni sladkih spominov. Zame je dež, kot da joče nebo. Vedno pravim, da sta samo dva primera, v katerih “prenesem” dež: ko so dež tople poletne kaplje, ki počasi padajo na moje razgreto telo in pa, ko se skrijem pred njim v topel objem mi ljube osebe, pod odejo iz sanj, zaprtih oči.

In ja, vem, brez dežja ne bi bilo meni ljubih stvari, kot so zelena trava, smaragden gozd, beli tulipani, rdeče jagode…

pa vseen še vedno ne maram dežja… 

zunaj pa sonce in pomlad.:)