Ogleduješ si arhiv za mesec februar 2007.
me je prejšnji teden po telefonu presenetil A. Seveda mi je za hip vzelo sapo, saj mi kaj takega že dolgo nihče ni rekel. No, izkazalo se je, da je govoril o filmskih plakatih za v mojo novo pisarno. Blo pa je smešno, ker sem čist onemela, saj mi ni blo jasno, kaj mi hoče povedat.
Smo včasih hecni. Se nam zdi, da nas razume cel svet, v resnici pa govorimo svahili. In spet drugič beremo med vrsticami tudi tisto, kar ne piše, pa si želimo, da bi. Je pa tud res, da z nekaterimi ne rabimo veliko besed, pa natančno vemo, kaj nam govorijo. Take mam najraje.
No, A. pa mi včeraj ni podaril le omenjenih podob minevanja, temveč tudi Odsev spomina, CD z odlično glasbo Jureta Torija (nekaterim znanega divjega harmonikarja iz zasavske skupine Orlek), ki se tokrat skupaj s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem predstavlja na novi plošči s svojo avtorsko glasbo. Pravo malo glasbeno presenečenje.
Med njegovimi lastnimi skladbami je moč najti tudi priredbo ene od skladb Andreja Gučka, srca in motorja trboveljske skupine Hiša, ki je pred kratkim izdala svoj osmi plošček. Tud Hiša je zlo poseben slovenski bend. Za tiste, ki jih ne poznate v pokušino en komad z njihovih začetkov (melodija_rem.mp3), sicer pa jih kar nekaj najdete na njihovem pejdžu.
Andrej Perko: Hiša št.74 - Sožalje
Fotografija je ena od mojih ljubezni. Pa ne, da bi bla jaz v tej ljubezni kakšen zelo močen člen, ne, ne, no ja (saj veste, pogosto najraje pojejo tisti brez posluha), mam pa veselje in to je tud nekaj, a ne?
Če se nekateri bojijo, da jim vzame dušo, je zame fotografija ujet trenutek nekega drobca resničnosti, ne nujno takega, kot je bil v resnici, pa vendar tudi takega, rojen skozi subjektivno oko in videnje fotografa, lovca na trenutke.
Moj stari prijatelj Antonio, sicer Fotograf z veliko začetnico ( o njem kaj več kdaj drugič), me je včeraj peljal na otvoritev razstave, na kateri so se v Galeriji Photon predstavili finalisti natečaja, ki ga je pod naslovom Podobe minevanja v okvirju Dnevnikove Fabule priredila Študentska založba. Na njem je z zgornjo fotografijo zmagal Andrej Perko, gospod srednjih let z iskrivimi modrimi očmi, za katerimi piše, da so v življenju videle že marsikaj, pa se ga še vedno radostijo. In kaj je lepšega kot izražat dojemanje lastnega bivanja v tem svetu skozi ustvarjalnost, na način, da se v njej se prepozna še kdo drug.
No, na razstavi ( še bolj pa po njej, v prijetnem večeru, ki je sledil) sem spoznala še en prebitek ustvarjalnosti (no, pa še prekipevajoče energije, pa še česa) Janeza Pelka, ki sem ga - na nek način - prek fotografij in duhovitega spremnega teksta, ki ga ima na svoji spletni strani, spoznala že pred časom, ko mi je A poslal en svoj hecen portret, ki ga je naredil Janez.
Janez Pelko: Antonio z neznano mačko
Pa da ne boste mislili, da je tole narejeno v Photoshopu.
PS. (Janez, napolitanke in čokolada sledijo…si jih zaslužiš (sam pazi na cukr, za to pa sam odgovarjaš:). Me je veselilo te spoznat.)
Danes je bil pa en hecen večer. S S-jem sva šla na eno zabavo, kjer smo se med drugim učil ceilidh (izg. kejli), en škotski ples, ki se še danes pleše na Irskem in Škotskem (mnogo manj kot v preteklosti, pa vendar), in ki pravzaprav - kdo bi si mislil - terja kar nekaj kondicije. Igral je en škotski bend z okroglo pevko zvočnega glasu, ki nas je med drugim naučila refren ene keltske pesmice, ki se glasi takole: Hi ri a bho hiuraibh o ho, hi ri ibh o ro hau-ag, hi ri a bho hiurabh o ho. Razumel nismo nič, ampak prepeval pa vseeno…so stvari, ki so univerzalne, jeziki, ki jih vsi poznamo…kot je glasba, na primer…
No, draga L, ker te je nemški pop tko razveselil, tule še ena zate:
Zadnji komentarji