Vsaj tri stvari so…s katerimi mam srečo v življenju. Prva je moja draga matična družina, ki..ok…ni (bla) popolna, ker take itak ne obstajajo, pač pa je bla zlo zlo uredu. Dala mi je tisto, kar vsak človek rabi v življenju…občutek pripadnosti,  korenin…predvsem pa še danes predstavlja tisti varen zaklon in morda celo izvor moči, kamor se vedno znova lahko vračam…in je dovolj že, da to vem.

Drugo so moji talenti, ki jih je kar nekaj (čeprav včasih res ne vem, kaj bi z njimi:), predvsem pa moj psihofizični ustroj, ki zaenkrat še kar znosno prenaša težo tega sveta in me  - vsaj večino časa - drži na svetli strani, kjer se občasno tudi pooblači in ”dežuje”,  a večino časa “verjame”.  

In tretje je veliko super ljudi, s katerimi smo se srečali nekje na poti in od časa do časa prehodimo kakšen košček odmerjenega nam časa na tej zemlji skupaj…

Ene takih so Las Brujas. Moje “čarovnice” iz študentskih dni. Z zdaj že kar nekaj skupne kilometrine. Leta nam rišejo gube po svoje, me pa se vsaj vsake toliko uspešno delamo, da jih ne opazimo. Eden od takih ritualov je vsakoletni “obračun” s starim letom in popotnica novemu, ki si ju privoščimo vsak prvi vikend v novem letu nekje zunaj vsakdanjih poti, kjer se posvetimo sebi.

Ime Las Brujas se je spomnila M., ki je tud sicer en tak spiritus agens tega ”čarovniškega” združenja; no skoz leta smo tudi druge razvile naklonjenost do občasnega pogleda v karte, pa tudi zanimanje za druge “neznanstvene” pristope k napovedovanju naše usode. Seveda vse to poteka bolj za hec kot zares, ampak je pa zanesljiv del našega ponovoletnega druženja. In je fajn. 

PS: če koga zanima, za letos mi karte napovedujejo totalen uspeh v profesionalnem življenju in katastrofo v ljubezni. Kaj novega?:)