Ogleduješ si arhiv za mesec januar 2007.
Nemščina mi nikoli ni bla blizu. Sem se je učila v srednji šoli, pa bolj malo naučila, ker me preprosto ni zanimala. Še najboljše pri nemščini je bla Frau Marinič, profesorca, ki je - začuda - imela smisel za humor in katere najbolj pogost stavek je bil Ich gehe nach Honolulu, ob katerem smo se vedno smejali.
Kadarkoli sem bla v nemško govoreči družbi, sem se izgovorila s preprostim “Einschuldiegen mir bitte, mein Deutsch is so schlecht…allow me to use English, pleeease…” In ponavadi mi je uspelo, no, razen če se nisem znašla v kakšni avstrijski vasi, kjer - ne da ne bi hoteli - ampak res niso razumeli niti najosnovnejših angleških besed. In ni šlo drugače, kot da sem zbrala vse svoje nemške besede na kup in nekak razložila, kaj želim.
No, zadnje čase ima nemščina zame nov pomen; kako lahko ljudje dajejo včasih neljubim stvarem poseben pomen, spremenijo naš pogled.
Hvala B., ker si - vsaj rahlo - predrl še en moj oklep. Ti pošiljam še enega zadnjih pozdravov tja v Nuernberg.
http://www.youtube.com/watch?v=43bkoVF5pX4
O tem, kako si vsi želimo ob sebi nekoga, da bi mu peli zgornjo pesem, pa morda kdaj drugič.
v novi (stari) službi. Začetek nove telenovele.
Kako drugačno je bilo slovo od moje sedanje službe od tistega pred dobrimi tremi leti. Bilo je ganljivo. In jih bom res pogrešala, te moje BC-jevce, vsakega po svoje. Smo le skupaj preživeli skoraj leto in pol.
In zdaj grem spet nazaj tja, od koder sem morala odit, ne da bi hotela, ker se je takrat pač nekomu zazdelo, da ne bo po moje, ampak po njegovo. In je blo. Ampak to je druga zgodba, pretežka za moj rahlo pocukran blog.:)
Tale večer je bil spet en takih za zapomnit. Nič posebnega. Moji dragi trije “moji”: B., S. in A. in jaz. Preprosto, a toplo. Smo rekli, da bomo igrali karte, pa smo samo preprosto bili. Bili skupaj. Z nekaterimi ljudmi je vse tako enostavno. Brez pričakovanj. A hkrati s toliko vsega. Držanja skupaj, razumevanja, bližine. Že dolgo in se mi zdi, da za zmeraj.
Vsaj tri stvari so…s katerimi mam srečo v življenju. Prva je moja draga matična družina, ki..ok…ni (bla) popolna, ker take itak ne obstajajo, pač pa je bla zlo zlo uredu. Dala mi je tisto, kar vsak človek rabi v življenju…občutek pripadnosti, korenin…predvsem pa še danes predstavlja tisti varen zaklon in morda celo izvor moči, kamor se vedno znova lahko vračam…in je dovolj že, da to vem.
Drugo so moji talenti, ki jih je kar nekaj (čeprav včasih res ne vem, kaj bi z njimi:), predvsem pa moj psihofizični ustroj, ki zaenkrat še kar znosno prenaša težo tega sveta in me - vsaj večino časa - drži na svetli strani, kjer se občasno tudi pooblači in ”dežuje”, a večino časa “verjame”.
In tretje je veliko super ljudi, s katerimi smo se srečali nekje na poti in od časa do časa prehodimo kakšen košček odmerjenega nam časa na tej zemlji skupaj…
Ene takih so Las Brujas. Moje “čarovnice” iz študentskih dni. Z zdaj že kar nekaj skupne kilometrine. Leta nam rišejo gube po svoje, me pa se vsaj vsake toliko uspešno delamo, da jih ne opazimo. Eden od takih ritualov je vsakoletni “obračun” s starim letom in popotnica novemu, ki si ju privoščimo vsak prvi vikend v novem letu nekje zunaj vsakdanjih poti, kjer se posvetimo sebi.
Ime Las Brujas se je spomnila M., ki je tud sicer en tak spiritus agens tega ”čarovniškega” združenja; no skoz leta smo tudi druge razvile naklonjenost do občasnega pogleda v karte, pa tudi zanimanje za druge “neznanstvene” pristope k napovedovanju naše usode. Seveda vse to poteka bolj za hec kot zares, ampak je pa zanesljiv del našega ponovoletnega druženja. In je fajn.
PS: če koga zanima, za letos mi karte napovedujejo totalen uspeh v profesionalnem življenju in katastrofo v ljubezni. Kaj novega?:)
Se sprehajamo po Ljubljani zvečer…in opazim na hiši, kjer je Zlata ladjica, dva rdeča neonska napisa…Ljubezen in Love…pa zabodeno gledam…in nimam pojma, kaj to je…A mi plis zna kdo povedat ??
Tole pa je zate Matty…ki tam na Floridi pogrešaš Ljubljano. Me je ful razveselil tvoj klic in res upam, da se z Randyjem oglasita to poletje.
Bla na Kratkih stikih, ki bi lahko bli dober film, pa mu žal (po mojem občutku), marsikaj manjka, da bi to res bili. Lapajne je sicer dober slovenski režiser in njegovo Šelestenje je blo nekaj posebnega. Zgodbe, ki jih pripoveduje, so sicer zanimive in na trenutke mu jih uspe povedat prepričljivo, a se vmes zgubi in nato na silo nadaljuje. Morda bi si za film moral vzet več časa. Škoda.
Mi je pa vedno všeč, ker z mojim prjatlom A-jem po vsakem filmu, ki si ga pogledava skupaj, tko detaljno razčlenva, kaj se naju je dotaknilo in kaj ne..in skoz to razkrivava svoje lastne zgodbe…lastna šelestenja in lastne kratke stike…;)
Zadnji komentarji