Hello you over there

Danes sem dobila mejl od svoje prijateljice Jane. Super punca, profesorica angleščine, pravzaprav pa (na pragu tridesetih) že vodja jezikovne šole nekje na severu Slovaške. Sva se pred nekaj leti spoznali v Londonu, na neki konferenci, skupaj zasnovali evropski projekt (iz katerega potem zaradi “neumnih” Poljakov ni blo nič), ostalo pa je prijateljstvo. Eno tistih, za katera ne rabiš veliko besed, ko niti ni potrebno, da si fizično blizu, pa to vseeno čutiš. 

In šele potem, čez čas, ko plast za plastjo odkrivaš, kaj nas je oblikovalo v ljudi, kakršni smo, ugotoviš, da naključij ni. Da nas neka nevidna sila pripelje skupaj, ravno prave ljudi, ob ravno pravem času. Da delimo neko skupno izkušnjo, da si pomagamo razumet, sebe, svet, svoje želje. Da si držimo ogledalo.      

Njen oče je zbolel za rakom na pljučih, moj je od njega umrl, njena ljubezenska zveza hecno spominja na mojo trenutno “ljubezen”, ne rabiva veliko besed, pa vendar veva. Njeni mejli se vedno začenjajo z besedami iz naslova in v njih je vse… Ja, si daleč, pa vendar ne… 

okruški časa | Komentarji (2)