Danes bi imel rojstni dan…

…pa ga že dve leti ne praznuje več. In čez nekaj dni bo tri leta, kar ga ni več tu. V tem svetu.

Odšel je na neko decembrsko sobotno noč, utrujen od bolezni. Smo hodili k njemu v tisto sivo bolniško sobo dan za dnem, bil je sneg in mraz. Zunaj in znotraj. In on? Ves čas se je pretvarjal, da bo vstal in poln moči odkorakal skozi tista vrata. In ves decemebr se je oziral skozi okno, na snežinke, ki so plesale zanj, kot da bi vedele, kako rad ima sneg. “Samo da se malo pozdravim, pa bom šel smučat”, se nikakor ne dal. In vsakič, ko sem se poslovila od njega, sem komaj zdržala do vrat, potem pa so se vsule solze. In vedno mi je bilo žal, da si nisva bila bližje.    

Tisto sobotno jutro je ležal tam, negiben, brez diha. Mami je rekla, naj se poslovim od njega. Pa mi ni šlo, ker njega zame ni blo več tam. Tam je bila le lupina, prevozno sredstvo, v katerem si potoval skozi tokrat ti odmerjen čas.   

In ko sem tisto popoldne sedela na kavču v svojem stanovanju, se je zgodilo nekaj, česar še danes ne morem pozabit. Pojavil se je poleg mene, kot duh, z nasmeškom na obrazu, ki je govoril, naj ne skrbim, in mu je ok.   

Je res le žalost, ki ljudi pripravi, da vidijo stvari, ki jih ni? Danes v to ne verjamem več, pa čeprav sem se včasih le nejeverno nasmihala takim “zgodbam”. Danes vem, da obstaja marsikaj, česar ne znamo razložit;  s čuti, ki so nam dani, ne zmoremo občutit.   

Pravijo, da je mrtvim potrebno pustit odit. Jaz pa pravim, da je prav, da živijo naprej z nami, ker so del nas. Sem našla njegovo slikco, verjetno še iz časov, ko mene še ni bilo, on pa je bil poln življenja, pa malo smešen v svoji vaški rokenrol pozi. Sem ti hvaležna, ker si šel z mano na njegov grob.

  

okruški časa |