Monthly Archive

Povabilo 

Ne zanima me, s čim si služiš kruh. Rada bi vedela po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati, da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima me, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni, zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadrantu s tvojo Luno. Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti, ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več.

Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino - mojo ali svojo - ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti. Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno, ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal, da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična. Rada bi vedela, ali si upaš razočarati drugega, da bi ostal zvest sebi; ali lahko preneseš, da si obtožen izdajstva, ne da bi izdal svojo dušo; ali si lahko nezvest in torej vreden zaupanja. Vedeti hočem, ali lahko vidiš lepoto, vsak dan, tudi kadar ni ljubka, in ali lahko napajaš svoje življenje iz njene navzočnosti. Vedeti hočem, ali lahko živiš z neuspehom, svojim ali mojim, pa še vedno obstojiš ob robu jezera in zavpiješ proti lunini srebrnini: “Da!” Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš. Rada bi vedela, ali se po noči žalosti in obupa, izmučen in premražen do kosti, lahko dvigneš in narediš kar je treba, da nahraniš otroke.

Je minilo kar nekaj dni od mojega zadnjega zapisa. Pa jih je - začuda - bilo kar nekaj, ki so to opazili. Očitno pogrešajo kakšen vpogled v mojo notranjost. Še kakšen prijatelj se je očitajoče oglasil…češ, dej kej napiš no…

Mi je blo težko karkoli napisat. Sem se znašla v nekem vakuumu, ki me je držal na mestu in me ”ohranjal” točno isto. Vsaj na zunaj. Na znotraj pa se je dogajalo. Marsikaj.  

Zdajle gledam po TV-ju enega od filmov, ki se me je dotaknil pred leti. Prežeči tiger, skriti zmaj. Zgodba o vseh vrstah ljubezni, sovraštva, ponosa, odpuščanja… Kako kompleksna bitja smo ljudje, kako včasih zapletemo preproste stvari in poenostavljamo tiste, ki morda niso tako enostavne… Težko razumemo, česar nismo sami doživeli. In včasih kaj spoznamo, ko je že prepozno.

Pred parimi urami sem se vrnila v Ljubljano. Je bla doma maša v spomin na mojega očeta, ki smo ga pokopali na Silvestrovo pred tremi leti. Tale čas bo zato zame verjetno celo življenje tudi v znamenju tega. Njegovega počasnega odhajanja, ”izginevanja” in mojega spraševanja o tem, zakaj se nečesa pogosto zares zavemo šele takrat, ko to izgubimo.     

Ljudje se na izgubljanje verjetno privadimo. Eni bolj, drugi manj uspešno. Pravzaprav se eni izognejo izgubam tako, da niti ne poskušajo spustiti blizu, da se raje ne grejo “bližine”. Sama se že dolgo ne sprašujem, kaj je bolje. Skočim, Plavam. Poskušam. Raje čutim, da živim. Tudi tako, da čutim bolečino, žalost, izgubo.   

Draga B., ja…naj zapišem ugotovitev od včeraj: sva pač “intenzivni” in kdor tega ne more sprejet, cenit…itak nima kaj iskat v bližini…:)   

Me dela žalostno…še bolj…

Za mano en ful težek dan. Ki se vleče kot megla med nogami in se hlad zažre do kosti. Ko se zaveš, da tako ne gre naprej. Je premalo, da bi nahranil svojo lačno dušo. Je premalo za jutranji in večerni nasmeh.

Ker tega ne dopušča tvoj psihični ustroj. Ker želiš več. Ker si zaslužiš več. Ker si si prisegel, da boš to našel, pa čeprav bo potrebno še nebroj prask, razbitih kolen in zbodljajev v srce.  

Hvala sasomangee, da si posušil solze tega dne.  

Tole je bilo napisano naknadno. Skoraj mesec za datumom, ki je napisan zgoraj. Ker je nekdo nekaj narobe razumel. Namreč zapis, ki sledi temu tu.  

Ker mi je bilo včeraj in danes strašno lepo. In tega ne želim izbrisat iz spomina. Pozabit. In upam, da tud on ne pozabi. Pa čeprav ne bo tega verjetno nikoli bral.

Petek, Rdeča ostriga, Škofja Loka, koncert MI2.

Predskupina za poslat domov pospravljat klet. Predvsem po zaslugi nemogočega pevca.   

MI2 pa še vedno zelo posebni. Grenko-sladki teksti v domačem dialektu, ljubko, a ne osladno. In dobra muzika. Hvala Damjanči, da si me spravla iz sive Ljubljane in dala dnevu nekaj barv. 

Za pokušino en komad 07-o-grlo.mp3, pa še en tekst, za kaj več pa tule. Pa pejte na kakšen njihov koncert. Si zaslužjo.:)

Čez obzorje 

V raznih barvah je pomlad
če imaš nekoga rad
ne zastrupljaš starih ran
raje se ozreš v nov dan.

Brez malikov in svetnikov
in brezživih spomenikov
bosa stopajva dekle
zemlja mlada, topla je.

Bodi sonce, bodi morje
nesi pesem, čez obzorje.

Daj mi vina svojih prs
naj iz njih požene trs
da bo meni senco dal
ko ob tebi bom zaspal.

V raznih barvah je pomlad
če imaš nekoga rad
ne zastrupljaš starih ran
raje se ozreš v nov dan.

Bodi sonce, bodi morje
nesi pesem, čez obzorje…

Danes sem dobila mejl od svoje prijateljice Jane. Super punca, profesorica angleščine, pravzaprav pa (na pragu tridesetih) že vodja jezikovne šole nekje na severu Slovaške. Sva se pred nekaj leti spoznali v Londonu, na neki konferenci, skupaj zasnovali evropski projekt (iz katerega potem zaradi “neumnih” Poljakov ni blo nič), ostalo pa je prijateljstvo. Eno tistih, za katera ne rabiš veliko besed, ko niti ni potrebno, da si fizično blizu, pa to vseeno čutiš. 

In šele potem, čez čas, ko plast za plastjo odkrivaš, kaj nas je oblikovalo v ljudi, kakršni smo, ugotoviš, da naključij ni. Da nas neka nevidna sila pripelje skupaj, ravno prave ljudi, ob ravno pravem času. Da delimo neko skupno izkušnjo, da si pomagamo razumet, sebe, svet, svoje želje. Da si držimo ogledalo.      

Njen oče je zbolel za rakom na pljučih, moj je od njega umrl, njena ljubezenska zveza hecno spominja na mojo trenutno “ljubezen”, ne rabiva veliko besed, pa vendar veva. Njeni mejli se vedno začenjajo z besedami iz naslova in v njih je vse… Ja, si daleč, pa vendar ne… 

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje,
kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin
in vam boža najtanjše veje,
ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin
in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju,
da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Vse to vam stori ljubezen,
da bi spoznali skrivnost svojega srca
in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru
in užitka v ljubezni,
je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto
in odidete z mlatišča ljubezni
v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali,
a ne iz srca, jokali, a ne izjokali vseh solz.
Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kadar ljubite, ne smete reči »Bog je v mojem srcu«,
temveč raje »Sem v srcu Boga«.
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni,
kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni,
usmerjala vaša pota.
Ljubezen ima samo to željo, da izpolni samo sebe.

Toda če ljubite, a ste polni želja,
naj bodo vaše želje take:
stopiti se in postati žuboreč potok,
ki poje svojo pesem v noč.
Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni
in krvaveti voljno in radostno.
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem
in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
Umiriti se ob popoldanskem počitku
in razmišljati o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer s hvaležnostjo domov
in zaspati s hvalnico na ustnicah
in z molitvijo za ljubljenega v srcu.

(Kahlil Gibran, Prerok)   

…pa ga že dve leti ne praznuje več. In čez nekaj dni bo tri leta, kar ga ni več tu. V tem svetu.

Odšel je na neko decembrsko sobotno noč, utrujen od bolezni. Smo hodili k njemu v tisto sivo bolniško sobo dan za dnem, bil je sneg in mraz. Zunaj in znotraj. In on? Ves čas se je pretvarjal, da bo vstal in poln moči odkorakal skozi tista vrata. In ves decemebr se je oziral skozi okno, na snežinke, ki so plesale zanj, kot da bi vedele, kako rad ima sneg. “Samo da se malo pozdravim, pa bom šel smučat”, se nikakor ne dal. In vsakič, ko sem se poslovila od njega, sem komaj zdržala do vrat, potem pa so se vsule solze. In vedno mi je bilo žal, da si nisva bila bližje.    

Tisto sobotno jutro je ležal tam, negiben, brez diha. Mami je rekla, naj se poslovim od njega. Pa mi ni šlo, ker njega zame ni blo več tam. Tam je bila le lupina, prevozno sredstvo, v katerem si potoval skozi tokrat ti odmerjen čas.   

In ko sem tisto popoldne sedela na kavču v svojem stanovanju, se je zgodilo nekaj, česar še danes ne morem pozabit. Pojavil se je poleg mene, kot duh, z nasmeškom na obrazu, ki je govoril, naj ne skrbim, in mu je ok.   

Je res le žalost, ki ljudi pripravi, da vidijo stvari, ki jih ni? Danes v to ne verjamem več, pa čeprav sem se včasih le nejeverno nasmihala takim “zgodbam”. Danes vem, da obstaja marsikaj, česar ne znamo razložit;  s čuti, ki so nam dani, ne zmoremo občutit.   

Pravijo, da je mrtvim potrebno pustit odit. Jaz pa pravim, da je prav, da živijo naprej z nami, ker so del nas. Sem našla njegovo slikco, verjetno še iz časov, ko mene še ni bilo, on pa je bil poln življenja, pa malo smešen v svoji vaški rokenrol pozi. Sem ti hvaležna, ker si šel z mano na njegov grob.