Morje z veliko
Smo se vedno norčeval iz slovenske obale. Ma, ta slovenska obala…to sploh ni Morje. Morje, kot ga poznamo mi - z neskončnimi prostranstvi modrine, z otoki, ki smo jih odkrivali in izbirali zase, rekoč, ko bom velik, bo tale moj. Z zalivčki, v katerih ni blo žive duše (razen včasih še kakšen podoben norc, po možnosti Slovenc).
A zadnja leta, mal zato, ker je “naša” in mal zato, ker je tam nekaj ljudi, ki so mi blizu, je tud slovenska obala postala zame Morje. Ne sicer čisto pravo Morje, pa vendar kotiček, kamor grem po zrak, na sprehod po solinah, na razgled na strunjanski križ. Ne glede na letni čas. In zdaj, ko je tu v Ljubljani vse sivo in pusto, se moram mal potolažit z enim rahlo kičastim spominom na večer v Cafe Teatru, na pragu zime…
