Blizu

Sem že pisala o tem. Kako ni potrebno, da si z ljudmi pogosto skupaj, da čutiš bližino.
Danes me je na to napeljalo kosilo z nekom, ki sem ga srečala pred dvema letoma, službeno, in s katerim sva si v nekaj srečanjih postala blizu. Pomembnež, predsednik uprave enega od velikih slovenskih podjetij, hkrati pa velik in topel človek. In dokaz, da ni potrebno biti pokvarjen, da si uspešen. Me malo skrbi zanj, dela preveč, preveč zadržuje v sebi.

Ko se srečava, ne rabiva uglaševanja, vse je spontano, naravno. Morda tudi zato, ker sva rojena skoraj na isti dan, resda kar nekaj let narazen? Ali pa preprosto deliva enako razumevanje sveta.  

Sicer pa dan spet barvaš ti. In je lepo. Še od včeraj odmeva v meni smeh ob podoživljanju dogodivščin na jadranju, tovariš RP z “Američani bi dejali”…je res zakon.

Sem vesela, da si delil to z menoj, me spustil v svoj svet. Sem ti rekla hvala za sladico? 

Si pobožal mojo malo prestrašeno dušo.    

  

okruški časa | Komentarji (0)