Monthly Archive

Smo se vedno norčeval iz slovenske obale. Ma, ta slovenska obala…to sploh ni Morje. Morje, kot ga poznamo mi - z neskončnimi prostranstvi modrine, z otoki, ki smo jih odkrivali in izbirali zase, rekoč, ko bom velik, bo tale moj. Z zalivčki, v katerih ni blo žive duše (razen včasih še kakšen podoben norc, po možnosti Slovenc).

A zadnja leta, mal zato, ker je “naša” in mal zato, ker je tam nekaj ljudi, ki so mi blizu, je tud slovenska obala postala zame Morje. Ne sicer čisto pravo Morje, pa vendar kotiček, kamor grem po zrak, na sprehod po solinah, na razgled na strunjanski križ. Ne glede na letni čas. In zdaj, ko je tu v Ljubljani vse sivo in pusto, se moram mal potolažit z enim rahlo kičastim spominom na večer v Cafe Teatru, na pragu zime…  

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi… Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…

….se mi je kar smejalo…saj veš, da me moški, ki kuhajo zame, vznemirjajo še prav posebej…        

 PS. fotka ni najboljša, je pa bla zato večerja njam…in ti tud…;)

So noči, za katere se mi zdi, da jih ukradem. Iztrgam iz množice tistih, ki jih prespim in od katerih ne ostane veliko. Ponavadi so to noči, ki jih prebedim. Seveda skupaj s kom, ki mi je blizu. Ko komaj še držim narazen utrujene veke, pa ne želim popustit, ker bi se čarovnija izgubila in magični napoj izgubil moč. Ko pijem besede in srkam poglede, ko čutim lepoto in stkane vezi.   

Včeraj je bla taka noč. In občutek v tvojem naročju močnejši kot kdajkoli doslej.  

Oprosti, če sem reku, da si pijan,
k igrali briškulu smo tisti dan,
ma gledu si me strašno šutasto.
An metu karte ku en pantalon.
Danari, kopa, špada al bašton.
Za tebe je vse ista pašta blo.

Nisem vedu, da u boški si že vejo zbrou,
nisem vedu, da naštiman štrik si mel.
Nisem vedu, kej si tou reč, anci, anci zdej to vem.
K si reku “Klapa, zadnji štih, jaz grem.”

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.

Od takrat je pasalo že en par let,
kar šou po štriki si na uni svet.
Po malem gre u maloru klapa vsa.
Počasi, ma za gvišno staram se,
že dolgo karta več ne mara me.
E, tud sreča ni več tisto, kar je bla.
Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč,
kolkokrat vržt mislu sm že karte preč.

Preklinjam, jočem an stočem,
genjat ne, genjat pa ne znam.
Do čer mam še kej v rokah, jaz igram.

Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula. (Iztok Mlakar)

Sem že pisala o tem. Kako ni potrebno, da si z ljudmi pogosto skupaj, da čutiš bližino.
Danes me je na to napeljalo kosilo z nekom, ki sem ga srečala pred dvema letoma, službeno, in s katerim sva si v nekaj srečanjih postala blizu. Pomembnež, predsednik uprave enega od velikih slovenskih podjetij, hkrati pa velik in topel človek. In dokaz, da ni potrebno biti pokvarjen, da si uspešen. Me malo skrbi zanj, dela preveč, preveč zadržuje v sebi.

Ko se srečava, ne rabiva uglaševanja, vse je spontano, naravno. Morda tudi zato, ker sva rojena skoraj na isti dan, resda kar nekaj let narazen? Ali pa preprosto deliva enako razumevanje sveta.  

Sicer pa dan spet barvaš ti. In je lepo. Še od včeraj odmeva v meni smeh ob podoživljanju dogodivščin na jadranju, tovariš RP z “Američani bi dejali”…je res zakon.

Sem vesela, da si delil to z menoj, me spustil v svoj svet. Sem ti rekla hvala za sladico? 

Si pobožal mojo malo prestrašeno dušo.    

Je Vinci prispeval en lep zapis v današnjem dopoldnevu. V komentarju pravi, da ga je navdihnil film Cold Mountain.

Se mi zdi res eno tako “lakmus” vprašanje, za trenutke, ko nismo prepričani, ali nekoga res ljubimo.   

Spet en prijeten ženski večer - tokrat s K. in L. Obe super punci, iskreni in sposobni.  Ma, se sprašujem, kako to, da me obdaja cela kopica krasnih ljudi, res dobrih prijateljev obeh spolov, nikakor pa ne najdem zmagovalne kombinacije v partnerskem odnosu.

Sem morda res preveč brezkompromisna (ti bi rekel ihtava), ker želim vse - privlačnost, intelekt, zaupanje, spoštovanje, iskrenost ali pa raje nimam nič? Zasilni izhodi so zame premalo. In ja, nikakor ne morem bit prepričana, ali je to res to po enem tednu poznanstva. Saj se šele malo zaslutiš.    

Večer se torej steka tudi v pogovoru o tem, o moško-ženski kombinatoriki, ki je pravzaprav enostavna, a hkrati tako zapletena. In kot vedno, za vse druge nam je jasno, kaj morajo naredit in kaj je pravo, zase nikoli.  

Končamo z I CHINGOM, kitajsko knjigo premen, ki odgovarja na vprašanja, ki jih zastavljamo, in to na neverjeten način. Neizprosen je. Sama postavim eno samo vprašanje in dobim presenetljiv odgovor. Nadvse pozitiven. 

Se bom pustila presenetit.    

Danes se je oglasila A, ki mi je že lep čas želela predstavit svojega novega fanta, ki ga je spoznala na internetu. in to že na drugem zmenku. Luštkana sta skupaj in iskreno upam, da jima bo šlo. Po tem, kar vidim in slišim, imata šanse. Večer končamo nekaj čez polnoč z lepimi željami z ene in druge strani.   

Po ne preveč lepem dnevu, me popoldne pokliče A., eden od tistih “za zmiri mojih”, ki so bli z mano tud, ko je blo hudo in me povabi na Liffe gledat en film. Pred kinotom greva poslušat Matjaža Romiha, ki v SEM-u predstavlja svoj prvi CD, tam srečava kar nekaj znancev, prazen želodček naju pelje v mehiško nekaj malega pojest (no ja, je “padla” tudi ena margerita, ki me je naredila malce vrtoglavo), nato pa na Jordanov Zajtrk na Plutonu. Super filmček z odličnim glavnim igralcem. Morda celo zmagovalni film festivala.    

Vmes padajo debate, o moških in ženskah, o parih, ki jim gre in tistih, ki nimajo sreče in o tem, kako težko je pravzaprav danes bit skupaj…zares…in srečen. Hvala ti, A., ker sem se po nekaj “deževnih” dneh v sebi spet smejala.    

Za mano sta dva dneva, ki bi jih najraje vrgla v koš, pa čeprav bo zato moje življenje krajše. Žalostna in razočarana. Nad sabo in svojim odzivom, nad tabo in tvojim odzivom. Nad poplavo besed, ki so se razlile vate porojene iz mojih pričakovanj, mojih želja in mojega strahu. In ki jih ne morem vzet nazaj. Razočarana nad poplavo tvojih besed, ki so zarezale vame, pa si jih morda tudi nisem zaslužila.    

“Koliko krivih riči pobigne kroz zube
a ko če ih stič
ka i perje bačeno u vjetar
ne moš pokupit…” Gibo

Sem hotela od tebe nekaj, česar mi v tem trenutku nisi sposoben dat. Včasih je kombinacija prava, le čas je napačen. 

PS. očitno nisi tisti, ki me bo peljal v Musee d’Orsay.

Bila je nedelja in eden lepših koncertov v mojem življenju. Verjetno predvsem zato, ker sem bla z nekom, ki sem ga začutila blizu. Ko valoviš in vibriraš skupaj in se ti zdi, da se ne dotikaš tal, ampak plavaš nekje v višavah svojih želja, kjer je vse mogoče in nič pretežko. In ko slutiš neskončne dimenzije tega, kar bi lahko bilo, kar bi si lahko dal.  

Ne prepoznam te še, niti ti mene. Pa vendar te slutim. V obrisih, ki so mi blizu. V podobah, ki sem jih dolgo zapirala vase, skrivala še sama pred sabo in jim ne pustila na plan.

Ko je bil že blizu ponedeljek, se je nebo zaprlo in sem padla z višine na tla. Prehitro sem od tebe želela preveč.

In še vedno ne vem, če si se res videl na jadrnici skupaj z mano.  

Si šel z mano na otvoritev Liffa. Malo glasbe Ethnodelie, Hladnikov Poljub, ne preveč posrečena zgodba o iskanju ljubezni, na odru glavni igralec iz filma, ki mu je nekako čudno nerodno,  in ti in jaz. Nežni in plahi dotiki, moja roka na tvojem trebuščku in moja glava na tvoji rami. Ko me odločno primeš za roko, se mi zazdi, kot da sodiva skupaj, in da je tako že celo večnost. 

Ko že leživa vsak v svoji postelji na istem koncu Ljubljane, si še vedno želiva biti blizu. Takrat bi zlezla k tebi, skozi telefonsko slušalko v tvoj varen medvedji objem - vse do jutra in naprej…    

Veš, S., si me spomnil na eno staro od Depeche Mode in na občutke, za katere se mi je zdelo, da jih ne bo nikoli več. 

I want somebody to share
share the rest of my life
share my innermost thoughts
know my intimate details
someone who’ll stand by my side
and give me support
and in return
he’ll get my support
he will listen to me
when I want to speak
about the world we live in
and life in general
though my views may be wrong
they may even be perverted
he’ll hear me out
and wont easily be converted
to my way of thinking
in fact he’ll often disagree
but at the end of it all
he will understand me..

I want somebody who cares
for me passionately
with every thought and
with every breath
someone who’ll help me see things
in a different light
all the things I detest
I will almost like…

No, pa čeprav nisem ziher, če me boš res navadil jest skuto, mi je všeč, ker poskušaš..:)

Je bil lep dan. Ves teden me je moja ljuba K. spravljala na delavnico o vilinskih simbolih v Celje in ves teden se mi je zdelo, da se ji ne bom pridružla. Pa me je radovednost vseeno premamila. Tudi zato, ker me je zanimalo, kaj se pravzaprav skriva za imenom Marjetka Jeršek. In smo šle, K, L in Marjetka z nami. V Celje, kjer se je začuda zbralo 30 ljudi, da je soba kar pokala po robovih. In je bilo lepo popoldne in Marjetka iskrena, topla in prepričljiva. In začuda - kot se mi pogosto zgodi v takih vodah - se mi ni vklopil moj senzor za blef, ki pogosto utripa, če hoče kdo mi “prodajat” meglo.   

Tule nekaj o Marjetki in simbolih in tule cela galerija simbolov. Morda vam pa kdaj pridejo prav.   

Spoznala nekoga danes. Bil lep večer. S pogovori o meni, o tebi, o željah, marsičem. In nekaj ur je minilo hitreje, kot bi sicer. Ko sva se poslovila, si me objel tako močno in tako lepo, da se mi je zazdelo, da bi me tak objem lahko čuval in hranil vse življenje…