Uživanje po francosko
Bretanja me je očarala. Z usti do ušes se sprehajam po potki ob morju, najprej v eno, potem drugo smer, pasem oči na jadrnicah, ki vozijo mimo, miže uživam v vetru, se spotaknem in skoraj zvalim po skalah…predem od ugodja…in uživam…in si obljubim, da pridem še…po ta okus…
Zvečer podelitev nagrad na festivalu, nato projekcija Red Road Andree Arnold, pa VIP večerja z mikroskopskimi prigrizki, za katere ne veš čist točn al je “tisto za jest al namalat na zid”, nekaj zvezd britanskega in francoskega filma, sosedi pri mizi zanimivi. Spoznam britanskega producenta, za katerega se seveda izkaze, da se mu zdi, da je Slovenija tam nekje okoli Poljske in meji na Češko. Seveda ga njegovo neznanje spravlja v zadrego, pa se nato izkaže, da je čist prijeten fant. Sicer gej, ampak nč hudga, itak ni moj tip. Me pa predstavi kar nekaj ljudem, med njimi reziserki, ki jo zanima koprodukcija s Slovenijo. Mogoce o tem kaj vec kdaj drugic…
Kmalu pobegnemo z vecerje skupaj z eno britansko novinarko in francoskim igralcem (ki je ves užaljen, ker ne poznam njegovih vlog) in gremo plesat v festivalski klub… noro…ne tko kot pri nas, kjer rabis moške pol ure prepričevat, da se zmigajo na plesišče…. Okoli tretje zjutraj se utrudimo in je čas še samo za en čaj v bližini hotela…ma ne, ni še dovolj…zadnjo pijačo spijemo iz avtomata na ulici, najbolj vzdržljivi trije: češki filmski kritik, Italijanka, ki v Parizu dela festival ženskega filma in jst…in v jutro predebatiramo in filme in lajf in vse, kar nam pride na pamet…
okruški časa | Komentarji (0)Težka je pot do Le Mont Saint Michela
Prvič sem ga videla v neki turistični agenciji v Parizu, nekaj let nazaj. Zaustavil je moj korak in nisem mogla odlepit oči, saj se je zdel kot privid. Takrat ni blo časa, da si ga ogledam od blizu, letošnje leto pa mi je naklonilo službeno pot le 50 km stran. In ko sem svojemu novemu festivalskemu znancu razlagala, da tja pač moram it, pa četudi zamudim kak film ali dva…je bil takoj za…jst grem tud, je rekel. Pa sva šla. V lokalni turistični agenciji so nama razložili, kako se do tja pride in nedeljsko jutro je blo pravšnje za ”pohod”. Pa prideva z lokalnim busom iz Dinarda do St Maloja in čakava bus. Pa vprašava, pa pravijo - tuki ni nobenga busa za Le Mont St.Michel. Pa ne verjameva in kaževa vozni red…se lomiva vsak s svojo francoščino, pa ne pomaga. Po polurnem blodenju po avtobusni postaji in okoli nje ugotoviva, da je bolje, da se zapeljeva do naslednjega mesta in poskušava tam. Prideva v eno mestece z imenom na C (že pozabla, kako reče), ki je raj za ljubitelje ostrig, aja Cancale. Moj češki prijatelj čist srečen.
…jaz pa ne odneham - hočem do MtSt Michela… Ugotoviva, da je edina možnost štop… Po petih minutah ne ravno prepričljivega postavanja ob cesti nama ustavi mlajša ženska, ki pove, da še nikoli v življenju ni ustavila štoparjem, da pa se ji je tokrat zazdelo, da kar mora…:) Smo se spet “lomili” s francoščino, komaj sva razložila, da nisva mož in žena, in da sva tukaj v bistvu službeno…pa naju je malo nezaupljivo gledala, nato pa zapeljala čisto do cilja, čeprav je sprva nameravala it v drugo smer.
Seveda tisto, kar se mi je zdelo privid, v resnici ni čisto takšno…saj je okoli “privida” vse preveč ljudi in pločevine, pa vendar je lepo…in si želim še it.
Tudi pot nazaj ni šla po planu, a pozno zvečer sva le prispela hotel, kjer so se že vsi kolegi spraševali, kam za vraga sva izginila…
PS. Danes vem, da sva takrat izstopila na napačni avtobusni postaji in zato zgrešila bus. Ma, to je pač tko - če nečesa ni, tam kjer iščeš, je to morda zato, ker se ti samo zdi, da iščeš na pravem mestu. In včasih je pač dobro kaj zamudit. Ker si sicer prikrajšan za marsikaj.
okruški časa | Komentarji (0)
