Monthly Archive

Bretanja me je očarala. Z usti do ušes se sprehajam po potki ob morju, najprej v eno, potem drugo smer, pasem oči na jadrnicah, ki vozijo mimo, miže uživam v vetru, se spotaknem in skoraj zvalim po skalah…predem od ugodja…in uživam…in si obljubim, da pridem še…po ta okus… 

Zvečer podelitev nagrad na festivalu, nato projekcija Red Road Andree Arnold, pa VIP večerja z mikroskopskimi prigrizki, za katere ne veš čist točn al je “tisto za jest al namalat na zid”, nekaj zvezd britanskega in francoskega filma, sosedi pri mizi zanimivi. Spoznam britanskega producenta, za katerega se seveda izkaze, da se mu zdi, da je Slovenija tam nekje okoli Poljske in meji na Češko. Seveda ga njegovo neznanje spravlja v zadrego, pa se nato izkaže, da je čist prijeten fant. Sicer gej, ampak nč hudga, itak ni moj tip. Me pa predstavi kar nekaj ljudem, med njimi reziserki, ki jo zanima koprodukcija s Slovenijo. Mogoce o tem kaj vec kdaj drugic…

Kmalu pobegnemo z vecerje skupaj z eno britansko novinarko in francoskim igralcem (ki je ves užaljen, ker ne poznam njegovih vlog) in gremo plesat v festivalski klub… noro…ne tko kot pri nas, kjer rabis moške pol ure prepričevat, da se zmigajo na plesišče…. Okoli tretje zjutraj se utrudimo in je čas še samo za en čaj v bližini hotela…ma ne, ni še dovolj…zadnjo pijačo spijemo iz avtomata na ulici, najbolj vzdržljivi trije: češki filmski kritik, Italijanka, ki v Parizu dela festival ženskega filma in jst…in v jutro predebatiramo in filme in lajf in vse, kar nam pride na pamet…      

Prvič sem ga videla v neki turistični agenciji v Parizu, nekaj let nazaj. Zaustavil je moj korak in nisem mogla odlepit oči, saj se je zdel kot privid. Takrat ni blo časa, da si ga ogledam od blizu, letošnje leto pa mi je naklonilo službeno pot le 50 km stran. In ko sem svojemu novemu festivalskemu znancu razlagala, da tja pač moram it, pa četudi zamudim kak film ali dva…je bil takoj za…jst grem tud, je rekel.  Pa sva šla. V lokalni turistični agenciji so nama razložili, kako se do tja pride in nedeljsko jutro je blo pravšnje za ”pohod”. Pa prideva z lokalnim busom  iz Dinarda do St Maloja in čakava bus. Pa vprašava, pa pravijo - tuki ni nobenga busa za Le Mont St.Michel. Pa ne verjameva in kaževa vozni red…se lomiva vsak s svojo francoščino, pa ne pomaga. Po polurnem blodenju po avtobusni postaji in okoli nje ugotoviva, da je bolje, da se zapeljeva do naslednjega mesta in poskušava tam. Prideva v eno mestece z imenom na C (že pozabla, kako reče), ki je raj za ljubitelje ostrig, aja Cancale. Moj češki prijatelj čist srečen.  

…jaz pa ne odneham - hočem do MtSt Michela… Ugotoviva, da je edina možnost štop… Po petih minutah ne ravno prepričljivega postavanja ob cesti nama ustavi mlajša ženska, ki pove, da še nikoli v življenju ni ustavila štoparjem, da pa se ji je tokrat zazdelo, da kar mora…:) Smo se spet “lomili” s francoščino, komaj sva razložila, da nisva mož in žena, in da sva tukaj v bistvu službeno…pa naju je malo nezaupljivo gledala, nato pa zapeljala čisto do cilja, čeprav je sprva nameravala it v drugo smer.   

Seveda tisto, kar se mi je zdelo privid, v resnici ni čisto takšno…saj je okoli “privida” vse preveč ljudi in pločevine, pa vendar je lepo…in si želim še it. 

Tudi pot nazaj ni šla po planu, a pozno zvečer sva le prispela hotel, kjer so se že vsi kolegi spraševali, kam za vraga sva izginila…  

PS. Danes vem, da sva takrat izstopila na napačni avtobusni postaji in zato zgrešila bus. Ma, to je pač tko - če nečesa ni, tam kjer iščeš, je to morda zato, ker se  ti samo zdi, da iščeš na pravem mestu. In včasih je pač dobro kaj zamudit. Ker si sicer prikrajšan za marsikaj. 

Včasih me moj jezik pripelje v zanimive situacije. Sedimo v enem od lokalov z novimi festivalskimi znanci in razpravljamo o nacionalnih stereotipih. Udrihamo čez Britance, pa Francoze, pa Nemce…dokler se jaz ne spomnim in povem, da imamo Slovenci tud nekaj situacij, v katerih za bolj plastično ponazoritev radi “uporabljamo” tud Čehe… Pa se edinemu Čehu v družbi skoraj zaleti pijača, me zaprepadeno pogleda in ne more verjet svojim ušesom. “Zakaj pa ravno Čehi?” Pa se skušam izmazat, da ne vem…pa se izmotavam, da mogoče zarad risanke o čeških mojstrih al pa dobrih jugo časih, ko so se valili Čehi na Jadran v razmajanih Škodah, čudno oblečeni in čudnih frizur; zamolžim, da smo vedno rekli, da Čehinje so še nekak, ampak Čehi… to je pa čista groza… In T me gleda in še vedno ne more verjet…pa zagrozi, da to grozovito razodetje ne bo ostalo brez posledic..:)  

No, izkaže se, da Tomasz ni samo filmski kritik, temveč piše tud kolumno za enega od čeških dnevnikov… in v sredo zjutraj me na mejlu pričaka naslednje sporočilo: kar sem obljubil, sem naredil…in link…   

je hecno, kako se nam vcasih blizine zdijo daljave in spet drugic daljave tako blizu. in to tako zelo velja tudi za ljudi. so ljudje, ki jih zacutimo in vzamemo za svoje takoj in so drugi, ki jih ne bomo nikoli;

tale zapis je pravzaprav posvečen nekomu…ki je ze nekaj let daleč, na oni strani oceana, pa vendarle blizu, verjamam - za vedno.

tejčka moja. je že res, da se ne javim in da se letos niti za rojstni dan nisem oglasila, pa vendar veliko mislim nate. ne vem zakaj so se mi mejli zaceli dozdevat ena banalna stvar - zadnje case imam raje zivo komunikacijo (kar pri naju trenutno ne pride v postev, vem:) ali pa tako telepatsko sporazumevanje, ki ga me ”carovnice” - saj to ves - zmoremo.;)

upam, da sta z randyjem ok, in da te zivljenje tud kaj poboza po glavi, ne samo nastavlja ovire za preskakovanje:)

če bos dovolila, bom zlinkala tale zapis na tvoj blog… ga pogledam sem in tja…pa bi rada,da bi se tam znašlo kaj več zapisov kot en ali dva na mesec…  

ce sem ze zacela z daljavami in blizinami… moja daljava ta teden je Bretanja…in tole nastaja vmes med drugim in tretjim filmom na festivalu…in morda je pa tole ravno prav dalec, da spustim blizu…:) 

letosnje leto je na sploh nekako v znamenju Francije - 14 dni Azurne obale in Provanse, ki so bli posebna zgodba, zato o njej kdaj drugic, v sredo sem se sama potepala po Parizu in ugotovila, da se da v pol dneva skoraj cel Pariz prehodit pes, ce se tko odlocis;)

So mesta na svetu, za katera ne veš, ali si jih želiš videt, ker o njih drugi govorijo ali zato, ker te preprosto nekaj vleče tja…Še preden jih vidiš od blizu te vlečejo k sebi, potem ko jih okusiš in ti paše okus, pa bi jih okušal še in še.  

Se spomnim svojega “prvega” Pariza. Bilo je leto 2001 in tam sem s K. in S. sem tam preživela 8 čudovitih dni. Tri ženske skupaj v Parizu, drveče od ene znamenitosti do druge in hkrati široko odprtih oči, nosnic, ušes in še česa…Drugič: službeno, na obisku na francoski televiziji, prvič na Eifflu, prva zastrupitev s hrano in bruhanje na letališču, spanje na letalu… A kljub temu…šeeeee     

Tretjič le en dan, na moji poti v Bretanjo, tokrat prvič sama v Parizu. In spet podoben občutek kot prvič in drugič…

Marsičesa še nisem doživela v Parizu. Prepleta z roko ljubljene osebe na sprehodu do Sacre Coeur. Poljuba v Rodinovem muzeju. Ljubljenja v enem od pariških hotelov. Upam, da bo tak moj naslednji Pariz.