Flancarije

Tale teden pri meni je v znamenju zob. Poleti se mi je  namreč - ob ležernem uživanju morskega zraka in dobrega kosila odlomila polovica zoba. Ok, bla je šestica, kar na pogled ni tko grozljivo kot kakšen zobek spredaj, pa vendar.  Pridem k zobarci in pravi - no, tole je pa zrelo za operacijo.  

In evo - v torek se je končno zgodilo, mal je bolelo, predvsem pa je blo zabavno opazovat postopek dela. Seveda sem se lahko zabavala, ker sem pred posegom dobila tri injekcije - oralni kirurg, njegova pomočnica in asistentka pa so bli prav zanimivi glavni igralci.

Kirurg, kot mnogi njihove vrste, rahlo važen in “povzdignjen”, predvsem pa ves čas v elementu nadvladanja in zafrkavanja svojih podrejenih je bil pravzaprav - kot redki njihove vrste - zabaven in prijazen.   

Skratka, z zeleno plahto, ki ima izrezano le majhno luknjo za usta in nos, ležiš pokrit na mizi in poslušaš kakšne “grozne” stvari počnejo s tvojim zobovjem - kirurg namreč narekuje faze postopka, asistentka zapisuje in ne sledi, sprašuje in kirurg nestrpno odgovarja, češ da je že stokrat poslušala isto, pa še kar sprašuje.    

Medtem vstopi nova kandidatka za asistentko in kirurg jo -  kar medtem ko šari po mojih zobeh  - sprašuje po referencah, izkušnjah in drugih podrobnostih. Ona pridno odgovarja in ko je posega kopnec je skoraj konec tudi intervjuja za službo. Pa naj kdo reče, da moški ne obvladajo multitaskinga. 

No, danes sem šla se spet pokazat in nekaj ”snet” in zgleda, da je kirurg ok opravil svoje delo, asistentko ima pa tud novo.  Uno od zadnjič.

Tale post sem napisala zjutraj, pa se mi je zdel preveč banalen, da bi ga objavla. Zdajle pa berem, da je pacient do smrti zabodel zobozdravnico. No, lahko gre za osebno zgodbo, kakorkoli pa  - ta svet je nor. 

Upam seveda, da ni ravno moja zobarca (je namreč ravno na Kotnikovi), ker je milo in prijazno bitje. Katerakoli pa je že - jebemti, kako smo lahko ljudje taki prekleti norci?? 

Rada imam jutra
ko dan odpre naspane oči
in pokuka v vesolje.

Rada imam jutra
ker so pametnejša in svetlejša od večera. 

E. je ena od meni dragih prijateljic. V mojem življenju se pojavlja že kakšnih 20 let in je v njem odigrala že nekaj različnih vlog.  Od sošolke v srednji šoli, do sodelavke, sosede, pa do sestre mojega (nekdanjega) fanta, soigralke na badmintonu in dobre prijateljice. Veliko različnih vlog za en sam odnos, kajne?

No, E. živi sama, no, nekaj časa pa ji je delal družbo HrčekMiško. Miško je bil albin, ki ga nihče ni maral, zato ga je vzela k sebi E. Zanj je vedno govorila, da nima možgan, da je tko hecno neumen, da je kar  groza. Vedno znova se je vrtel v krogu in če mu je pot speljala kako drugače, je toliko časa rinil v navajeno smer, da se je prebil naprej.  Nič ni pomagalo,  ne “pogovori”z njim, ne “ovire” na poti.

Včeraj sva z E. družno ugotovili, da smo pravzaprav vsi mi kot HrčekMiško. Da se vrtimo v krogu, vedno trmasto vztrajamo na istih poteh in si ne pustimo dopovedat, da je morda kaj narobe s tem. Pa tudi če vemo, da je, imamo prepogosto premalo moči, da bi spremenili svoje vkoreninjene vzorce, spustili svoje “plašne ptice nemoči” in poleteli v neznano. 

No, medtem je HrčekMiško odšel teč svoje krog v večna lovišča, mi pa - upam - trgat pajčevino z neprehojenih poti.    

Mi je strašno žal, ker ne blogam redno in se predvsem sama sebi skoz opravičujem zarad tega. Ker me je eden mojih naj-blogerjev black ravnokar proglasil za crknjeno (glede na to, da nisem nikamor šla, sem torej to :) , tega seveda ne morem kar tko mirno prezret.   ”Čim bolj bučno. Če ne te ni. “, še pravi v svojem zadnjem zapisu.

In po svoje ima prav. Če je včasih veljalo, “če te ne morem “zgooglat”, te ni”, zdaj velja da, če nisi poskrbel za SEO oz. uporabil vseh trikov, da bi te iskalniki postavili na prva mesta, te ni. In pri blogovcih je enako. Če se nisi poslužil fint, uporabil pompoznih naslovov in velikih besed in tez,  se boš verjetno v poplavi izgubil.

Ma veš, black, jst vseen sem. Seveda ne bučno.  In ne za množice. To ne.  Niti ni želje. Ko pa vznikne, delim svoje z drugimi, predvsem pa s sabo v reprizi, za zdaj in za takrat - čez čas, ko bo ta trenutek zdaj izgubljen, in ko posebnega ne bo, jaz pa se bom  napajala iz tega, kar vem, da je bilo.   

Seveda obstajajo razlike o razlogih za bloganje. Eni blogajo zato, da se jim zdi, da obstajajo,  drugi, da se pogovarjamo sami s sabo in včasih z drugimi, tretji,  ker imajo res kaj povedat, ker je fino, če se sliši. Žal je takih malo. Bi jih rada več.  

Zanka, v katero se ujamemo blogerji “moje vrste” je tesna. Izbrala sem si anonimnost, ki mi omogoča, da vsaj približno odpiram vrata v svoj notranji svet, hkrati pa mi preprečuje, da odkrivam kakšne podrobnosti iz svojega službenega življenja, saj bi me prav hitro lahko mnogi prepoznali, ne želim pa z njimi deliti svojih intimnih doživetij.  

Tako le vsake toliko pokukam iz svojega vsakdanjega sveta, pomigam s tipalkami in povem, da sem tu.  Ne bučno. Bolj potihem. Komaj opazno.

…sve je ostalo varka… pravi en star hrvaški komad, ki ga je prepeval Ivo Robić.

Je res to le muzika naših staršev? Zgodba, ki sodi v nek drug čas. Vse bolj se mi zdi, da je. Da sem začela tole pisat, me je spodbudil zapis na Neenakonormalno.

Naših ljubezni je - se zdi - več. Trajajo krajši čas. Ker smo bolj samosvoji, ker manj dovolimo, da bi nam kdo preveč oblikoval življenje, kot sami ne želimo.   

Ali pa preprosto to niso več ljubezni. Le še instant fascinacije, ki se zbudijo z nekim jutrom in ugasnejo v nek večer. Ali obratno.  Kakor kdaj. In kakor pri komu. In vsakič znova se sprašujemo, kam za vraga so šle. Kako so bližine postale daljave, kako nam je nekdo, ki smo ga še včeraj čutili kot del sebe, danes lahko bolj oddaljen od neznanca, s katerim si izmenjamo pogled na ulici tujega mesta.        

Je sploh še mogoče verjet, da obstaja tisto “za zmiri”?  Trenutno se mi zdi, da je to nemogoče. Naj me prosim kdo prepriča v nasprotno. :)   

Jaz grem pa medtem spet pet un komad od zadnjič.    

Le zakaj mi ob pogledu na tale jumbo plakat, ki me je “zmotil” na sobotnem sprehodu, srce prav nič ne igra? Pravzaprav me je vse skupaj malce ujezilo. Gotovo ne zaradi lepega namena, ki ga izpričuje (čeravno bi bilo za tovrstne zadeve treba poskrbeti drugače kot s humanitarnimi prireditvami). Niti ne zaradi rahlo patetičnega naslova. 

Prvič v “zgodovini domačih jumbo plakatov” sem opazla, da z njega zre (no pravzaprav to ni pravi izraz, saj je njegov pogled usmerjen nekam vstran) častni pokrovitelj. Ne nastopajoči Janez Lotrič, Oto Pestner in simfonični in revijski orkester z latinskim imenom, ne kakšen aparat za zgodnje odkrivanje srčnožilnih bolezni. Lojze Peterle. Nedvomni zmagovalec plakatne predvolilne bitke.

Da se razumemo - nič nimam proti Peterletu, nasprotno - če primerjam energijo, ki jo seje naokoli dandanes v primerjavi s tisto, ki jo je blo čutit pred leti, vidim svetlobna leta razlika. V pozitivno smer. Bojda se to zgodi mnogim, ki se soočijo s težko boleznijo. A če se prav spomnim, Peterle ni  imel srčnožilne bolezni.  

Ne verjamem, da gre za naključje. Prej za zlorabo. Kot  ne verjamem, da je bla naključje množica Peterle-jumbotov za reklamo knjižne izdaje Playboyevih intervjujev.    

Pa vi? Vam kaj igra srce? ;)   

Vem, nadvse plehko je med utrinki iz Pariza najprej objavit fotke škornjev za par tisoč evrov. Ker pa je danes dan, ki že diši po jeseni, bodo morda prišle prav, za kakšno idejo. Al pa za zgražat. Kakor za koga.

Moj junijski Pariz je seveda prinesel obilo duhovno-kulturne hrane, o kateri kdaj drugič, saj me nekaj tistih najbolj vztrajnih bralcev, ki so mi še ostali (nič čudnega, glede na mojo lenobo pri pisanju) nenehno opominja na to. Nič čudnega, da je black mislil, da sem še vedno tam, ko ni blo nobenga zapisa od junija dalje.:) 

Glede na to, da sem bla tokrat v Parizu z mojo frendico, ki je oblikovalka, ta skok v profane vode ni presenetlljiv.  Na Champs-Elysee sva med drugim naleteli na pričujoče zanimivo nevarne škorenjce z mnogo manj zanimivimi cenami.   

Seveda noben od parov na slikah ni šel z mano, ker sicer lahko bankrotiram, sem se pa pasla kar nekaj časa pred tisto izložbo.  Ženska, pač.:)

Evo tule še detajl s ceno, če mi slučajno kdo ne verjame. No, kaj pravte?

No, z Las Brujas se vsako poletje skupaj odpravimo same za kak dan, dva, tri na morje. Brez mož (no, pravzaprav ima moža samo ena), otrok (teh je skupaj ene par) in drugih “priležnikov”. Letos se mi je zazdelo, da bi blo pametno it še kam drugam, morja imamo itak v različnih kombinacijah dovolj. Pa je padla ideja, da gremo tja, kjer štorklje postavajo po ravnih poljih in čas teče bolj počasi.

Na priporočilo M., ki je bla v tistih koncih kak teden prej, smo se odločile za prenočevanje v Hiši vina Cuk na vrhu Lendavskih goric in ni nam blo žal. Pregovorna prekmurska gostoljubnost se je izkazala za resnično in komaj smo sledile hitrosti mlade gospodinje, ki je delala par stvari hkrati in je poleg tega še uspela ostati nadvse prijazna.  Šampanjec za dobrodošlico, ki ga je z mečem odprl mladi gospodar, pa številne domače dobrote in že se nam je smejalo do ušes. 

Seveda se - vse  rahlo mahnjene na “okultno” - nismo mogle izognit obisku Bukovniškega jezera, kjer naj bi bile energetske točke, pa tudi Vidov izvir, v katerem je voda baje tako zdravilna, da še slepi spregledajo. (No, da nam je o tem pripovedovala gospa z debelimi očali, je vredno omembe, saj smo komaj zadrževale smeh).

Na Bukovniškem jezeru je blo tud sicer veliko smeha. Ker sta dve od nas še vedno pripadnici v zadnjem času ogrožene vrste (kadilki, seveda), je bila med točkami, dobrodejnimi za različna obolenja, posebne pozornosti deležna tista za odvajanje od drog, alkohola in kajenja. “Čuvena” št. 17.  No, naši dragi S. in D. sta vztrajno stali na tisti točki in namesto blage sapice, ki naj bi jo občutili vsi, ki imajo s tovrstnimi razvadami težave, čutili - po njunih besedah - pravo burjo. No, tule so naštete vse bolezni, ki jim bojda zadržveanje v tistih koncih pomaga.

Izlet se je sicer spet sprevrgel v foto sešn, po moje kar značilen za ženskice v poznih tridesetih,
ki hočmo dokazat, da še vedno “kr dobr” zgledamo. Seveda je digitalni svet bolj prijazen od nekdanjega analognega in tiste dokaze, ki bi pričali o nasprotnem, kaj hitro pogoltne digitalna črna luknja oz izginejo v nepovrat. No, novi Nikon naše M. se je izkazal za pomembno pridobitev. Seveda rezultatov foto sešna ne boste videli, ker bi me sicer moje “čarovnice” verjetno zažgale na grmadi, če bi jih objavla. Zato le jezero od blizu.  

Večerja v lendavski Kroni je bla kulinarični zadetek, noč pa po svoje magična, kot so magične vse jasne noči okoli 15. avgusta, vsako leto odkar pomnim. Ko sanjaje zremo v utrinke na nebu, in kot že tolikokrat prej, želimo iste želje.    

Jutro je postreglo z naslednjim razgledom,

potepanje po okolici pa razkrilo kar nekaj mlinov;

 posebno poseben je bil ta z majceno muco:

Pravo presenečenje je bla okrogla cerkev  - in the middle of nowhere - v Odrancih s fantastično akustiko, kjer si nisem mogla kaj, a ne bi odpela vsaj ene kitice Amazing Grace. Seveda je bla cerkev popolnoma prazna, sicer si tega verjetno ne bi privoščla. Tkole zgleda od zunaj:

In tko od znotraj:

 V Bogojini je še zanimiva Plečnikova cerkev, v Lendavskih goricah pa mumija vojščaka Hadika, pa še marsikaj. Pejte raziskovat sami, ker sicer lahko pišem celo noč.    

PS. Štorkelj nismo ujele, saj niso ble razpoložene za fotkanje in so “nesramno” zbežale. Ma kaj čem rečt, Prekmurje je super. Priporočam. 

No, po dolgem času mi je spet uspelo napisat en komad. No pravzaprav, dve tretjini komada. Prvi del sem si sposodila v novi knjigici Marjetke Jeršek Čari pisav.  Ni bla nč jezna, pravzaprav ji je blo prav všeč. Tud muzika je kar fino uspela, se mi zdi. Morava še kdaj kaj skupaj naredit.

V visokem stolpu iz betona,
v hosti dimnikov tovarn,
ko se večer obleče v vonj osutih listov,
začarana kraljična med goro umazane posode
čisto sama pije čaj.

Sodobne pravljice se redkokdaj končajo srečno
obljube več ne vejo, kaj pomeni jim beseda VEČNO;
novodobni princi in princese ždijo vsak v svojem kotu
in se sprašujejo zakaj.

Zakaj tako težko je danes sanjati v dvoje
zakaj so ulice prepolne uvelih sanj
zakaj se zgodbe že končajo,
še preden jih zares začnemo,
zakaj odgovorov je vselej manj, kot je vprašanj.   

Priznam, trmoglavka. Sem ena navadna lenoba. V glavi napišem na stotine romanov, ustvarim na tisoče zgodb, jih kar nekaj tud “živim”, a bore malo od tega doživi luč dneva še v kakšni drugi obliki kot v mojih raztresenih mislih.  

Čas pa šiba po prehitevalnem pasu. Brez omejitve hitrosti. Pravzaprav z nadzvočno hitrostjo. In pušča za sabo včasih globoke sledi, včasih gradove iz peska in včasih le grenek okus.  

Poleg tega, da sem navadna lenoba,  sem še en mal uporne, samosvoje narave (kar se je že večkrat izkazal za ne ravno “koristno” lastnost). Dolgih postov se bojda ne piše. Jaz pa tegale bom. Zanalašč. Podoben post je bil sicer že napisan pred časom, pa sem ga - v svojem znanem hitrem slogu - po pomoti zbrisala. Ne, nihče drug ni bil kriv. 

Tud sicer se ne zgovarjam na druge. Za vse v življenju sem si sama kriva. Kar mi - če ne drugega - prihrani čas za iskanje dežurnih krivcev. Pa ne bi tega zamenjevala s pretirano samokritičnostjo.

No, pa da ne filozofiram preveč; ujete trenutke zadnjih dveh mesecev mojega lajfa so barvali:

• M. in skoraj teden Pariza, kjer je blo lepo in naporno. Zdaj spet vem, zakaj se mi od časa do časa prileže doza pariško modrega neba in me zajame poseben “joie de vivre”.
•  B., in “visenje v mreži med dvemi drevesi” - neurja v Valkaneli in tega, kako sva vsaka na svojem koncu držali baldahin, da ga ni odneslo, verjetno ne bo pozabila nikoli
• L., za katero večina misli, da je moja sestra, je pa res ene vrste sorodna duša in predvsem “čarovnica” posebne vrste  (no, da so šli piranski duhci z nama s K v Lj, res ni blo lepo, L, veš?:) 
• S. , ki je sicer vedno tam nekje, zavlečen v lenobno primorsko zavetje, pa vendar tudi tu, s starimi novimi idejami in načrti in tokrat se mi zdi morda celo za odtenek bolj realnimi obrisi
• E., s katero mava eno tako hecno podobno življenjsko pot, da je včasih prav neverjetno in ki je prvič v življenju pri skoraj 40ih dobila zmaja in mu dala ime Jelen..:) - pa nč bat, sicer je zelo prizemljena punca
• K., ki je nekega lepega dne prebrala knjigo Milijonar v eni minuti in se odločla, da bo bogata in ji gre - moram rečt - načrt kar dobro od rok, da ne govorimo o “Franciju”
• še ena M., ki je pravzaprav eno tako strašno posebno bitje, ki svojimi zgodbami skuša “delat”  boljši, bolj pravljičen svet in ji to na svojstven način tud uspeva    
• R., ki me je prvič peljal na Rakitno, in je nasploh en prijazen človeček, ki ima - odkar študira, kako se delajo spletne strani - novo ime -  Dreamweaver:); no z R. sva preživela skupaj tud nekaj dni morja in se mu še tkole, uradno, zahvaljujem za čudovito masažo (pravzaprav več njih) in se seveda prilizujem, da bom deležna še kakšne. 
• G, ki ga pravzaprav še ne poznam, pa vendar so mi njegove makedonsko zveneče besede včasih strašno simpatične  
• še ena M, ki ima novega Beetla, na katerega je strašno dolgo čakala in ki jo je že ujezil, ker je ni ubogal na morju    
• M, ki je imel 40 in je povabil v Kostanjevico na družinsko posestvo ob Krki, ki je pravi raj in zdaj vem, zakaj vikende preživlja tam
• Las Brujas na izletu v Prekmurje, o katerem več v kakšnem posebnem postu
• in za konec poletja še moja “ameriška” M, ki se vsaki dve leti vrne v domovino in ugotovi, da je sicer tu fajn, ampak da je Florida njen boljši dom  

Vse to, in še cel kup posebnih trenutkov, ki bodo spet ostali le v moji glavi in čez čas, še tam ne več Tempus fugit. In jaz očitno padam v podopustniško krizo.;)